Obetal se je lep sončen dan in tako sem 27.5.2024 povabil naše pohodnike na Smrekovec. Gora je dobila ime po smrekah, ki pa niso zrasle po naravni poti ampak so jih namenoma sejali.

Mogočne bukove gozdove so posekali, goličavo so preorali in zasejali v prvem letu z ovsom. Naslednje leto so med seme ovsa dodali seme smrek. Jeseni so se pokazali prvi poganjki mladih smrek, tako je nastal smrekov gozd in goro so poimenovali Smrekovec.

Gozdarji si prizadevajo goro zopet zasaditi z avtohtono bukvijo. Smrekovec je edini slovenski vulkan, bruhal je pred milijon leti. Gora ima sicer stožčasto obliko, na vrhu je zaobljena in je porasla s travo.

Z avtomobilom smo se torej zapeljali proti Velenju, Šoštanju, tukaj zavili proti Belim Vodam, ustavili smo se na križišču Kramarica. Po lepi gozdni cesti smo v dobri uri hoda že prišli do koče. Ugodno smo bili presenečeni, koča je prenovljena. Hišo so izolirali, naredili novo fasado, na strehi so sončni kolektorji, koča ima dovolj energije za razsvetljavo in poleti tudi za kuhanje.

Koča ima eno samo napako – v tako lepem zelenem okolju in sončnem vremenu smo lahko le posedli ob vrtne mize in obžalovali, da je koča le za gledati. Nova lepota je bila zaprta. Po kratkem predahu smo se napotili na vrh vulkana in sklenili, da bomo raje uživali na vrhu ,kjer so lepi razgledi.

Na vrhu nas je presenetilo veliko srce narejeno prav za spominske fotografije. Zraven so tudi nove klopi, udobno smo se posedli in uživali v lepoti dneva. Višji vrhovi so se bleščali v beli barvi, v gorah je še sneg. V meglici se je prikazala Šaleška dolina – spredaj steber dima, to je Šoštanj, v ozdju Velenje, vmes sta Velenjski jezeri.
Spočiti in polni vtisov smo se vrnili, v dolini Sv. Florjan smo v prikupnem baru zaključili naše potepanje.

Besedilo in fotografije  Anton Rajh