V petek 10.5.2024 smo zopet ujeli lep sončen dan ( letos so bolj redki) napotili smo se na Galetovec. Smo generacija, ki ne razmetava ampak skrbno ravnamo s svojimi sredstvi, potovali smo z vlakom. Prestopali smo v Ljubljani in v Jesenicah, končno smo po daljšem postanku na postaji Bled Jezero le prispeli na Bohinjsko Belo. Takoj na železniški postaji sem pohodnikom pokazal štrleči hrib z navpično steno obrnjeno proti nam – to je naš cilj. Nihče se ni ustrašil, povedal sem jim, da bomo v treh urah zagotovo na cilju. Pot kmalu zavije v gozdnato pobočje, deloma smo hodili po gozdni cesti, deloma po kamniti poti. Vzpon je bil naporen vendar ni nihče godrnjal. Bil je že čas, da se ustavimo in malo počijemo, kar se pred nami prikažeta dve velika kamnita kvadra, med njima pa je velika ravna kamnita ploskev. Najdeno smo imenovali »velikanova miza«, malo smo fotografirali.

Pot se je kmalu poravnala in prišli smo na zelene trate, kjer se bo kmalu pasla živina. Pot se je zopet bolj nagnila saj smo že osvajali vršni del poti. Nasmeh na naših obrazih je izdal, da smo prišli na cilj. Najprej smo stopili na rob ter se zagledali v Bled z jezerom, kakor na dlani smo pogled usmerili na naše izhodišče v Bohinjski Beli. V daljavi so žarele Karavanke, pokrite s snegom.

Tako smo si ob lepih pogledih vzeli čas, spočili smo se, umirili svoje misli ter si nabrali moči za povratek. Spust je trajal dolgo časa in primanjkovalo nam je že vode. Na srečo smo na robu vasi naleteli na prijaznega domačina, ki nam je dovolil, da smo si napolnili naše posode za vodo. Še večje presenečenje smo doživeli na postaji, kjer smo odkrili na novo odprt hostel, tukaj smo končno dobili jutranjo kavico. Svet je postal lep in umirjen. Nazaj smo potovali z avtobusom, v Ljubljano pa nismo prišli nič prej kakor z vlakom, le manj udobno smo se vozili.
Sklenili smo, da naslednjič, ko ujamemo lepo vreme, gremo na Snežnik.
 Besedilo Anton Rajh,  fotografije Anton Rajh, Špela Ahačič, Ivana Mrak