Sreda, 22. januar 2014
Po programu našega vodiča Antona Rajha smo se to pot odpravili v sredogorje Karavank, na nam manj znani Ženiklovec, imenovan tudi Veliki Javornik.
Karavanke so gorska veriga med Slovenijo in Avstrijo in so najdaljše slovensko gorovje z mogočnim najvišjim Stolom (2236 m). Čez karavanške preleze potekajo pomembne trgovske poti, tudi čez prelaz Ljubelj (1370 m), ki je, kot nas seznanja Wikipedija, star prek 300 let. Prek tega prelaza so ljudje včasih hodili peš, med njimi tudi naš vrli gornik Vladimir Stanič (1774-1847), predhodnik modernega alpinizma, pa tudi pesnik, publicist, teolog, pedagog in humanist, ki je pešačil od Celovca do Bohinja in to kljub hudi poškodbi noge, ki se mu je pripetila na tej dolgi in utrujajoči poti.

Zbrali smo se pri Kulturnem domu Grosuplje ob 7. uri zjutraj, skupaj devet pohodnikov za dva avtomobila. Odpeljali smo se proti Tržiču. Prva postaja za jutranjo poživitev je bila nasproti bencinske črpalke v Tržiču, ob cesti proti Ljubelju, v lepo opremljenem lokalu s prijazno in dobro postrežbo.
Nato smo se zapeljali skozi Tržič, zavili desno v smeri Loma pod Storžičem in parkirali ob makadamski cesti nekaj kilometrov pod Domom pod Storžičem. Potem pa smo vzeli pot pod noge ob levem bregu bistrega potoka, ga prečili in kasneje s ceste zavili na strmo gozdno pot z mogočnimi smrekami na obeh straneh,
Sledil je postanek pri zaprtem Domu pod Storžičem (1123 m), pomembni izhodiščni točki za planince, turne smučarje, sankače, tudi gorske kolesarje. Od Doma smo sledili smerokazom in markirani poti v smeri planine Javornik, nekateri po lažjem kolovozu, ta hudi pa kar naravnost po bližnjicah. Na poti so nas razveseljevali cvetoči in krepki telohi. Jasno nebo in prijetno toplo sonce sta nam vlivala pogum in prav hitro smo prispeli na prelep travnat teren na planini Javornik, kjer stoji velika, zgledna planšarija in ob strani ‘klaftra’ lepo zloženih drva. Na desno smo uzrli od vznožja naprej popolnoma zasneženo široko naravno smučišče, ki se vzpenja do samega vrha kopastega Ženiklovca. Približno v pol ure smo vrh dosegli in na dosegu rok proti zahodu zagledali strmo severno steno Storžiča, v daljavi levo vrh Krvavca in kvišku vzpenjajoči oddajnik, pred nami pa prekrasen zasneženi karavanški greben, popolnoma obsijan z opoldanskim soncem.
Šele na vrhu smo si lahko privoščili zasluženo malico in še kaj zraven, sledilo je obvezno fotografiranje in varen spust s petami naprej po snežišču navzdol in že smo posedli po klopeh ob mizah planšarije na planini Javornik in se nastavljali toplim sončnim žarkom. Vračali smo se po isti poti. Za celotno pešpot, od parkiranih avtomobilov in nazaj, smo potrebovali manj kot šest ur zmerne hoje s počitki vred.
Ponovno smo se ustavili v istem lokalu v Tržiču, se spomnili svetega Antona, godovnega zavetnika našega vodiča, in proslavili njegov god.
Natančna in hitra vodičeva asistentka Vida Curk je takoj naredila obračun stroškov in na licu mesta preprečila, da bi nastala finančna luknja. Dober zgled našim bančnikom in politikom.
Mogoče se bomo tja gori na Ženiklovec še kdaj vrnili v spomladanskem ali poletnem času, ko tam gori na prostranih travnatih pobočjih cveti gorsko cvetje, med njim tudi čislana zdravilna rastlina ženikelj, kot sta nas podučila Tone in Vida, saj je nekoč
Ženiklovec po tej zeli dobil svoje lepo, malo nenavadno ime.
Besedilo: Minka Grablovic
Fotografije: Minka Grablovic in Vida Curk

Oznake: Ženiklovec