7. marec 2014

Naš mentor Tone nam je v vabilu napisal, da si moramo to zimo vsaj še enkrat pogledati, kakšen je sneg, saj smo v dolini nanj že pozabili. In zato smo se v petek, 7 marca, odpravili na goro, ki je bila še vedno odeta s snežno odejo. Šli smo na Kriško goro, od tam pa bi lahko potegnili še do Tolstega vrha.
Odbrzeli smo mimo Ljubljane in Kranja proti Golniku in še naprej do vasice Gozd ter tam pri zavetišču zaparkirali. Križna gora se je pred nami kopala v soncu in sploh ni bila videti kaj posebnega. 1 ura in 15 minut piše na tabli – to bomo pa že zmogli brez problemov. Pa se je izkazalo, da gora ni tako nedolžna, posebno v zimskem času ne. Strma, sprva kopna pot je bila sčasoma vedno bolj zasnežena, moker sneg na poledeneli podlagi pa prav nadležen. Zato smo vsaj nekateri za pot potrebovali skoraj dve naporni uri. Pa je bilo vredno. S soncem obsijane klopce pred kočo, nad nami nebo brez oblačka, pod nami dolina, rahlo odeta v meglice, v daljavi pa veličastni vrhovi Julijcev.
Po malici se je nekaj več kot pol pohodnikov pogumno odpravilo še na Tolsti vrh. Teoretično pot ne bi smela biti zahtevna, saj poteka predvsem po grebenu, v praksi pa se je pokazalo, da je zaradi zametov še vedno neprehodna. Zato se je skupina kmalu vrnila in skupaj smo se, na srečo brez nezgod, oddrsali proti dolini. Za nami je bil krasen izlet, bogatejši pa smo bili še za tale nauk našega mentorja: jeseni morajo dereze v nahrbtnik in tam morajo ostati do maja.
Besedilo in fotografije: Vida Curk

Oznake: Kriška gora