Minilo je že več kakor 100 dni, odkar skupina navdušenih šolarjev Šole zdravja vsako jutro zagnano telovadi pred grosupeljskim Domom starejših občanov. Med tem se je oblikovalo trdno jedro skupine, od časa do časa pa se ji pridruži še kdo. In v tem času so se nabrali in izoblikovali tudi prvi vtisi, mnenja, spoznanja. Katica Špiranec in Marina Bernik sta jih tudi zapisali. PREBERITE, in če še koga zamika redna jutranja telovadba, naj se nam pridruži. Pred Domom starejših občanov smo vsak dan razen v nedeljo ob 7.30.

Katica Špiranec: KO TELO IN DUŠA  ZAPOJETA SKUPAJ 

Ljudje smo rožam podobni. Rastemo iz majhnih kali, vzcvetimo in z mladostno močjo  in lepoto zadišimo. Potem počasi, pa vendar zagotovo stebelce naše okorno postaja, cvetje se začne sušiti, eni prej, drugi kasneje na  zadnji postaji se najdemo. Vmes pa se veliko dogaja. Nekaj naredimo sami, nekaj drugi in tretji, čas beži in mi tudi hitimo.  Nekaterim se zgodi, da se slučajno ali namerno na neki točki ustavijo, nekaj jim prišepne  od znotraj, da je prišel čas, ko naj zase malo več naredijo.

Ko se ozrem nazaj se mi zdi, da je tistega oktobrskega popoldneva v grosupeljski knjižnici  tudi v meni nekaj podobnega zašepetalo. Jezna zaradi površno prebranega vabila, zaradi česar sem zamudila skoraj celo predavanje simpatičnega doktorja Grshina, sem se komaj pomirila na samem finalu. K sreči nisem zamudila »šećera na kraju«. Šlo je za predlog oziroma kar ustanovitev telovadne skupine v okviru Šole zdravja. Lepo se je slišalo, saj v mojih letih zdravje sodi na vrh lestvice vrednot. Pa še – šola. V meni se je zbudila nekdanja učiteljica, vzklili sta radovednost in želja – naučiti se, kako bolj zdravo živeti. Resnici na ljubo, telovadba ni nikoli bila moja močnejša stran, ampak izzivi in zgledi vlečejo. Pa še lokacija , Dom starejših občanov Grosuplje. Torej mi šola prihaja skoraj na prag in ni več razlogov proti, ampak kaže šolarka postati.

In tako se je začelo. Vsak dan lepše in lažje. Pa še veliko novega sam pospravila v malho svojih informacij. Niti sanjalo se mi ni o poljubih kolenu, lastovkah in mlinčkih ter mlinih. Zdaj, dragi moji, obvladam. Lepo mi je, uživam, moje mišice in kosti pa kot da čutijo nekakšno pomlad. Pa še Sonček in Zemljo lepo pozdraviti  smo se naučili.

Ja, telo je še kako prišlo na svoj račun. Kaj pa tista, očem skrita škatlica, ki ji po navadi rečemo duša?

Brez skrbi. Tudi ona je svoj piskrček pristavila in ga z veseljem, prijateljstvom, smehom in dobro voljo napolnila. In ne samo napolnila, pa mir dala. Kot da ga sproti prazni in zato moram vsako jutro v »šolo«, po novo dozo dobrot, na katere sem jo navadila. Ni mi žal. Uživam, ko spremljam naše vaditelje Toneta, Branko in Marino, kako zagnano nas vodijo.  Vsak  vajo pobarva s svojim, osebnim odtenkom in ji tako da noto posebnosti, zanimivosti, barvitosti. Lepo mi je in toplo pri srcu, ko opazujem zadovoljne obraze svojih » sošolk« in častitih predstavnikov močnejšega spola, »sošolcev« Toneta in Zdravka. Zdi se, da tudi v moji novi šoli ženske držijo tri vogale. Ali je to vpliv ta prave šole, ki je še vedno pod žensko taktirko?

Telovadbo in druženje ob kavici (tistih, ki si pogumno vzamejo čas) smo kronali z lepim praznovanjem pred božičem in novim letom. Za vse lepote in dobrote gre zahvala Ivanki in Marini. Mi, ki nismo imeli gostinske licence, smo dodali mozaiku dogodka svoj kamenček uživanja v hrani, obilico smeha in šal, zlasti tiste od gospe Danice si je bilo vredno zapomniti.

In na koncu  majhnega šopka mojih občutkov in vtisov naj pohvalim vodstvo Šole. Gospa Zdenka nas informira, predlaga, motivira. Vsi skupaj pa svojo šolo in sebe gradimo, rastemo in se vsakega dne posebej veselimo.

Dobra volja, nasmeh, prijateljska roka in topla beseda so dodana vrednost na tisto zdravo, gibčno in prožno, kar z  vadbo dajemo svojem telesu. Le ko skupaj duša in telo ubrano zapojeta, življenje še lepše in bogatejše naredita.

  Marina Bernik: MOJA ZGODBA

 Ko se je končevalo moje šesto desetletje in sem že kar krepko zakoračila v sedmo, sem se iz kar nekaj razlogov zamislila nad načinom svojega življenja. Ob razumevajočem možu in ob neznatnih zdravstvenih in materialnih težavah sem končno spoznala, da mi vseeno nekaj manjka, čeprav se mi je do tukaj nekako izšlo. Kljub temu, da v mojem življenju nikoli ni bil prisoten alkohol ali nikotin, sem začela opažati, da ne delujem več tako sveže, kot sem nekoč. Zmanjkuje mi energije in moči, ki sem jo imela. Res pa je, da se nikdar nisem aktivno ukvarjala s športom, vendar dovolj za delo v službi kot medicinska sestra, v gospodinjstvu, za zahtevno družino, zlasti moža.

Mož, športnik vse življenje, me je že leta prej rotil in mi svetoval, naj si vendar vzamem čas zase, seveda v smislu rekreacije, pa četudi na račun kakšne nezlikane srajce ali skromnejšega kosila ali večerje. Še nekaj let po upokojitvi, ko so se mi razmere umirile, ko so otroci šli po svoje  –  vse to poznamo  – sem komaj zmogla kakšen lahkoten pohod,  a sem že mislila, kako sem nekaj naredila za sebe.   Ampak moj organizem ni bil zadovoljen, pa tudi psiha ne. Vedela sem – s podporo moža – da moram storiti bistveno več. Vedno več sem hodila, tudi tempo sem pospešila….  Pika na i pa je bila, ko sem se pridružila grosupeljskim šolarjem  Društva  Šola zdravja.  Takoj sem začutila, da je to tisto, kar v tem trenutku potrebujem. Vključitev v skupino je bila spontana, saj se je vadba ravnokar začela. Nekaj navdušencev in program dr. Grishina je bilo dovolj, da v zgodnjih jutranjih urah redno telovadimo in se družimo. Prevzema nas občutek pripadnosti, sprošča se nam hormon sreče in to zato, kar smo kmalu začutili, da smo bolj prožni, gibljivi , da smo boljše volje… Nikoli si nisem mislila, da bom »kot nešportnica« zmogla celo voditi  skupino jutranje telovadbe. Kljub napakam to delam odgovorno in zelo resno po programu, da prav vsi naredimo čimveč pozitivnega za svoje  telo.

Rekreacija, ki sem si jo izbrala, pa zahteva od mene tudi vsakodnevno hitro hojo, kakšno vajo, pa tudi izlete po naravi, kjer spoznavam tudi krajevne znamenitosti. Ob vsem tem sem se odločila še za urjenje logike in spomina, saj menim, da je potrebno poleg telesne aktivnosti vaditi tudi mentalne sposobnosti. Le tako združimo zdrav duh z  zdravim telesom. Zavedati se moramo, da se moramo za to vsakodnevno truditi. Splača se, verjemite. Kvaliteta življenja je boljša. Namerno sem zašla še malo na duhovno in izobraževalno  stran, to si lahko privoščimo, če le želimo. Vedeti namreč pomeni hoteti vedeti.

Zdaj pa še malo nazaj k telesnim aktivnostim. Telovadimo po programu, ki je prilagojen našim zmožnostim in priporočen za našo starost. Na prostem, kar je najprijetnejše, skoraj kjerkoli je mogoče, tudi če je mraz ali če dežuje. Naš prepoznavni znak so oranžne majice. Imamo veliko srečo, med nami, ženskami, se trudita tudi dva moška, kar dobro vpliva na skupino. Če se nam boste pridružili, vam bo prijetno ob naporu,ki ga boste vložili. Zadoščenje, ki ga boste potem čutili, pa bo neizmerno, saj ste za svoje boljše počutje naredili nekaj pomembnega.
Fotografije: Vida Curk

Oznake: Šola zdravja, telovadba