Smo skupina popotnikov, ki ne miruje. Po zaključku evropske pešpoti E7 se je pojavilo vprašanje kaj
pa sedaj? Odkrili smo Idrijsko – Cerkljansko planinsko pot, skrajšano ICPP. Ravno prav, smo dejali,
Idrijsko in Cerkljansko hribovje bolj slabo poznamo.
Tako smo od 28.9.2023 do 30.9.2023 popotovali po Cerkljanskem hribovju od Cerknega do Zakojce. Z
avtobusom smo prispeli zjutraj ravno pred bar Albinca. Po treh urah vožnje smo bili potrebni
okrepčila. Natakarico smo vprašali za žig naše poti, vse je premetala, pa žiga ni bilo nikjer.
Zaplet se je hitro razjasnil – žig hranijo v hotelu Cerkno. Hotel je zaradi pomanjkanja gostov zaprt, tokrat pa so hotel odprli samo zato, da smo požigosali svoje dnevnike. Natakarica nam je ljubeznivo pokazala smer našega pohoda in začeli smo popotovanje.
Po ozki uličici nas je pot peljala navkreber, zagrizli smo v kolena. Kmalu so se pokazali lepi pogledi na
Cerkno. Mesto je nastalo na steku treh dolin, tako da ima podobo tri krake zvezde, saj se širi po dolinah.
Opazili smo še, da so sadna drevesa bogato obložena s sadjem. Drugje po Sloveniji je pomladna
zmrzal naredila svoje. Še naprej strmo v hrib in prišli smo v Labinje, vas, obešena v hrib. Domačin nas je
prijazno pozdravil in nam zaželel lepo rajžo.
Veselili smo se lepih razgledov po zelenih travnikih, ki jih prekinjajo temne zaplate smrekovih gozdov, v višavah pa se šopirijo še druge vasi. Pot nas je sedaj vodila navzdol skozi vas Poljane in naprej na Dolenje Novake. V kraju imajo šolo in cerkev sv. Tomaža.
Skozi gozd smo nadaljevali pot naprej na Gorenje Novake. Gospodinja, ki je počivala pred hišo, nas je
prijazno usmerila naprej do bolnice Franja, kamor smo bili namenjeni. Povedala nam je, da je neurje
odneslo vse objekte bolnice, tudi bar je bil zaprt.
Spočili smo se pri mizi, ki so jo pustili na dvorišču. Ob poti je dobro ohranjen mejnik nekdanje rapalske meje z Italijo. Skozi sadovnjak z bogato obloženimi drevesi smo nadaljevali pot po zmerno vzpenjajoči se stezi, ki nas je peljala v gozd. Vroče je bilo, bili smo tudi žejni. Ko smo prišli iz gozda, se je pred nami pokazala hiša, pred katero je bila miza s klopmi. Kaj lepšega, posedli smo k mizi in naročili pijačo. Gospodar nam je prinesel naročeno, razvil se je pogovor. V hiši živi sam, ni bil poročen, ime mu je Viktor, na pomoč na kmetijo mu prihaja nečak.
O plačilu naročenih napitkov ni hotel nič slišati. Povabil nas je, da smo si ogledali  nekoč trdno
kmečko hišo z ohranjeno notranjo opremo. Potolažil nas je, da imamo samo še četrt ure do
Robidnice, kjer bomo skrenili proti Črnemu Vrhu. Tja smo prišli pozno poldne,  lastnica
apartmaja nas je že čakala in nam pokazala prenočišče.
Občudovali smo s soncem obžarjene hribe, prav visoko zgoraj z višine nas je opazoval očak Triglav, na drugi strani nas je pozdravljal Blegaš.
Utrujeni in polni vtisov smo zaključili prvi dan popotovanja.
Drugi dan zjutraj smo čakali, da je sonce ožarilo okoliške hribe in srkali lepote narave. Skozi gozd smo se napotili proti Davči in naprej na Porezen.
Že prej sem napovedal, da bomo  proti Poreznu hodili skozi divjino. V daljavi smo videli nekaj raztresenih hiš na Davči, sicer pa smo hodili po gozdu, ni bilo ne gostiln ne kmetij, šele pod Poreznom smo se usedli pri lovski koči cerkljanskih lovcev.
Bil je čas počitka. Občudovali smo, v kakšni strmini so lovci postavili svoj dom, in si ogledovali strmine, ki nas čakajo, da pridemo na vrh Porezna. Na vrhu Porezna smo se zadržali debelo uro, razgled na okoliške vrhove je bil fantastičen, uživali smo v pogledih na s soncem obsijane vrhove.
V koči na Poreznu smo rezervirali polpenzion, lepo so nas postregli, večerjali smo zunaj na soncu pred
kočo. Spoznali smo samotnega popotnika Samuela, ki že sedem mesecev pešači po Evropi. Samuel je
začel popotovanje na Gibraltarju in želi priti v Carigrad. Zaželeli smo mu srečno pot naprej.

Naslednje jutro smo šli najprej samo navzdol. Po zahodni strani Porezna nas je pot vodila polagoma navzdol
mimo planine Otavnik, naprej skozi gozd do podnožja gore Kojca. Po zelo strmi poti smo se prebili na
vrh Kojce. Ni nam bilo žal, razkrili so se nam najlepši razgledi po okolici.
V vodiču idrijske poti ne piše zaman, da je Kojca od pohodnikov po krivici zapostavljena gora. Vrh Kojce je kot ravna miza, travo pokosijo lovci, posušeno seno hranijo v kopici za hrano divjadi pozimi. Za naporen vzpon na Kojco in za težak spust smo bili nagrajeni v Zakojci na kmetiji Pri Flandru.
Moderna kmečko poslopje z apartmaji je pohodnikom prijazna hiša. Pogostili so nas z odlično juho in ponudili so tudi ričet. Sveže pečenice smo vzeli s seboj. Doma jih bomo poskusili. Sprehodili smo se skozi vas in si ogledali rojstno hišo Franceta Bevka. Žal je bila zaprta, pa si nismo morali ogledati muzeja.
Železniška proga je bila že blizu, zato smo se spustili do vasi Hudajužna in se z vlakom odpeljali domov. Do prihoda vlaka je bilo še veliko časa, zato smo se malo poučili o preteklost vasi. Vas je nastala že zgodaj v srednjem veku, ime pa pomeni jugu najbolj izpostavljena lega. Druga anekdota pa pravi, da so vaščane pri obedu presenetili Turki, zato so pojedli samo hudi del južine, to je zelje, žgance z ocvirki so morali pustiti napadalcu.
Pozno zvečer smo prispeli na Grosuplje.
Zapisal  Anton Rajh

Fotografirala Ivana Mrak in Anton Rajh