Torek, 16. aprila 2019

Tokratni pohod ni prav nič spominjal na običajen pohod. Z Grosupljega smo se napotili proti Turjaku, kar ni bila dobra odločitev. Nasproti, proti Grosupljemu, so vozile kolone vozil. Bil je namreč torek in ljudje iz Ribnice in Kočevja so si  to pot izbrali za bližnjico do avtocest pri Grosupljem.

Utrujeni od napete vožnje smo se v Kočevju ustavili in ob kavici pozabili na gost promet. Iz Kočevja smo kmalu zavili v manj znane kraje nekdanje  Kočevarske pokrajini. Prebili smo se do

Predgrada,  se mimo vasi Dol spustili  do Kolpe  in nadaljevali do vasi Laze. Nad vasjo smo parkirali. Tam se je začel naš pohod na Kozice.
Kozice so visok hrib nad Kolpo. Na prvi vzpetini se nahaja stolp s televizijskim pretvornikom. Zraven stolpa je imenitno

razgledišče. Krasen razgled je na dolino Kolpe, na vas Dol, spredaj pa se bohoti štrlina,  imenovana »babji zob«. V ozadju

se vidita vas Predgrad ter hribovje Roga. Na južno stran se vidijo hrvaški hribi. Ob tem lepem razgledu smo, seveda, malo pomalicali in si spočili ude, kajti pot da tja je bila strma, na nekaterih mestih smo se vzpenjali po mokri ilovici. Pot od tam pa je je bila položnejša in  kmalu smo prispeli do jase v gozdu.

Opuščeno gospodarsko poslopje in sadna drevesa naokoli na robu gozda so pričali o nekdanji kmetiji. Izkoristili smo priložnost ter si nabrali mladih kopriv za čaj. Kar veliko jih je bilo pri

razvalinah hiše. Pot se je malo dvignila in prispeli smo na vrh z nenavadnim imenom Pajtlerica. Vsakdo naj sam pomisli, kaj  naj bi to pomenilo v njegovem domačem narečju. Zopet smo imeli lep razgled na zahodno stran na Kolpo in  na vasi in hribovje naokrog.

Pot se je od tu spet malo vzpenjala in punce so me začele nejevoljno spraševati, kje je tista Marija Snežna, ki jo oblubljajo

kažipoti. Po slemenu smo kmalu dosegli vrh Goli hrib, svoj cilj. Ogledali smo si obnovljeno, lično narejeno kapelico Marije Snežne ter se posedli po klopeh, postavljenih za utrujene popotnike. Pred kapelo je velik, lesen oltar, namenjen maši ob Marijinem prazniku.

Spočiti in siti smo se spustili po hribu navzdol, da čimprej pridemo do avtomobilov. Prednjačili sta dve hudi pohodnici, ki se jima je mudilo. Opozoril sem ju, da mora tisti, ki je spredaj, dobro vedeti, kam pelje pot.

Brezskrbno smo se spuščali in prispeli na nenavadno lep kolovoz, kjer pa ni več bilo planinskih znakov. Nihče ni vedel kje smo in kam gremo, tudi tisti dve urni pohodnici ne. Navigacije na telefonih so bile zaradi slabega omrežja nezanesljive. Nadaljevali smo torej po kolovozu – slej ko prej bomo že prišli ven iz gozda. Kmalu smo prišli do jase in v daljavi smo najprej zagledali veliko cerkev v obnavljanju. Cerkveni stolp je bil obdan z gradbenim odrom. Prišli smo v nam neznano vas, nekdaj

kočevarski Spodnji Log.
Vas je bila sedež kočevarske občine Spodnji Log. Leži pod Spodnjeloško goro na višini 500 m nad morjem. V vasi je bilo nekoč 44 hiš,  danes jih je le še 9,  nekoč obdelane njive pa so

danes travniki. Pod občino Spodnji Log so spadale še vasi  Lapinje, Spodnji Pokštajn, Bilpa in Kozice.  Ozemlje občine je bilo po letu 1945 v zaprtem območju in večina vasi je bila uničenih, obstajata samo še Spodnji Log in Bilpa ob Kolpi.

V vasi živijo še tri družine. Ustavili smo se pri Žnidaršičevih. Bili so veseli obiska, gospodar Jože pa nam je takoj ponudil, da šoferje avtomobilov prepelje do avtov. Tako smo tudi storili. Jože nas je povabil naj pridemo na žegnanje, ki bo na Petrov dan, 29. junija letos. Postavili bodo novo streho na cerkveni stolp.
Dobre volje smo se nazaj grede še enkrat ustavili v Kočevju in ob klepetu zaključili tavanje.

Besedilo: Anton Rajh
Fotografije: Anton Rajh in Veronika Špacapan

Oznake: Kozice