Petek, 2. 10. 2015
Planinci in pohodniki grosupeljske Univerze za tretje življenjsko obdobje smo se na prvi pohod odpravili že dan po uradnem začetku šolskega leta.  Pot nas je  vodila na skrajni severo- zahodni konec  naše domovine, do Podkorena, od tam pa še  proti Korenskemu sedlu. Malo pred mejo pa smo zapustili glavno cesto, zavili desno  ter se po gozdni poti z avtomobili povzpeli kar visoko pod karavanške vršace.
Nazadnje pa je poti zmanjkalo in nadaljevali smo peš v megleno jutro, kar pa ni kvarilo dobre volje.

Mimo lovske koče Železnica smo se povzpeli na greben, po katerem teče meja med Avstrijo in Slovenijo.  Tam čez, na drugi strani meje, bi  se morala pokazati Ziljska dolina in sredi nje Beljak, pokazala pa se je le gosta megla. Morda pa bo na vrhu bolje, smo upali, kajti sonce je od časa do časa predrlo oblake nad nami in nam polepšalo pot skozi macesnove gozdove, ki se že odevajo v zlato barvo.  Pa, žal, nismo dočakali razgleda niti na Ziljsko dolino na severu niti na Julijce na jugu, občudujemo jih lahko le na fotografijah, ki jih je dva tedna prej posnel naš mentor Tone.
Vrh, ki  je svoje nenavadno ime dobil menda zato, ker točno opoldne meče senco na kmetijo Trupejevih v Ziljski dolini, smo kar hitro zapustili. Močan veter nas je namreč spomnil, da je jesen pred vrati, zato smo poiskali zaveterno jaso  in  si na njej oddahnili.
Potem pa sta nam pot prekrižala dva gamsa.  Nista bila ravno vesela naše družbe, prav mudilo pa se jima tudi ni in  tako smo uspeli posneti kar nekaj lepih fotografij.
Ker pot ni bila dolga, se tudi nam ni mudilo. Posedeli smo še pri lovski koči in potem na kavi  v Kranjski gori ter tako prijetno zakličili prvega od izletov, ki jih za to šolsko leto načrtuje mentor Tone Rajh. Čez  dva tedna nas namerava popeljati  v Poljansko dolino na vrhove, čez katere je tekla utrdbena Rupnikova linija.
Prispevek pripravila: Vida Curk
Fotografije: Vida Curk, Ivo Puhar in Anton Rajh

Oznake: Trupejevo poldne