Prijatelji knjige prijatelju smo zapisali ter se seveda tudi podpisali člani bralnega kluba Beremo ob kmečki peči, v zadnji roman z naslovom Brata našega prijatelja pisatelja Ernesta Jazbinška. Letošnje poletje smo se namreč že tretjič zapored odzvali njegovemu povabilu in ga obiskali na njegovem drugem domu na Polici.
Tako, kot vedno do sedaj, nas je tudi tokrat prijazno sprejel. Kot se za dobrega gostitelja, kar prijatelj Ernest absolutno je, spodobi nas je sprejel s šilcem dobrodošlice, nato pa smo sedli za bogato obloženo mizo. Nekaj malega smo prinesli tudi s seboj.
Prijatelj Ernest namreč vedno poskrbi, da od njega nihče ne odide ne lačen ne žejen. Predvsem pa je vse skozi skrbel, da smo bili vsi dobre volje. Resni razgovori o njegovem literarnem ustvarjanju so se nenehno prepletali s šaljivimi pa tudi resnimi zgodbami iz njegove in naše mladosti. Tako je bilo vzdušje res enkratno. Na roko nam je šlo tudi vreme, ki je pripomoglo,da je razgled z Ernestove terase na Polico ter vse tja do krimskega pogorja, dopolnil prešerno razpoloženje na njej.
Ko smo že mislili,da se bomo počasi poslovili, pa je prijatelj Ernest vzel v roke harmoniko, raztegnil meh ter zaigral nekaj poskočnih. Seveda smo mu takoj sledili in njegovo glasbo dopolnili s prepevanjem. Še dobro, da so bile med nami članice in en član pevskega zbora Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje, ki so poskrbeli , da je bilo naše petje kolikor toliko ubrano. Škoda je le, da se besedil starih narodnih in ponarodelih pesmi več ne spominjamo v celoti. Bo pač potrebno vzeti v roke kakšno staro pesmarico.
Kot bi trenil se je dopoldne že krepko prevesilo v popoldne, ko smo se poslovili od prijatelja Ernesta. Besedo prijatelj sem v tem prispevku zapisal kar nekajkrat. Vendar ne kot prazno frazo ampak v trdnem prepričanju, da smo z pisateljem Ernestom Jazbinškom v teh nekaj letih resnično stkali prijateljske vezi. Povod zanje pa je prav gotovo bilo naše skupno prijateljstvo z našo prijateljico knjigo.
Da je tudi tokratno naše druženje bilo resnično prijateljsko priča tudi dejstvo, da se tako lepo, kot smo se mi počutili to dopoldne in del popoldneva , počutiš le v družbi res pravih prijateljev.
Tekst: Franci Zorko
Fotografije: Ivo Puhar in Franci Zorko
