Slep je, kdor se s petjem ukvarja!
Kranjec moj mu ôsle kaže.
Pevcu vedno sreča laže;
on živi, umrjè brez d’narja.
Tako je veliki Prešeren povzel v štirih verzih motta osnovno misel svoje Glose o poslanstvu poeta v družbi.
»Koliko knjig je napisal France Prešeren?« se je glasilo novinarjevo vprašanje mladim ljudem.
»Verjetno več kot sto!« so odgovorili mladi, verjetno dijaki, v televizijski oddaji ob kulturnem
prazniku.
Ali mladi niso dosti vedeli o Prešernu, ali pa se jim je zdel pesnik v šoli tako dolgovezen in dolgočasen,
da so imeli občutek, kot da bi brali sto njegovih knjig pesmi?
Le začniva pri Homêri!
Prosil reva dni je stare.
Mraz Ovid’ja v Pontu tare.
Drugih pevcev zgodbe bêri!
Nam spričuje Alighieri,
káko sreča pevce udarja;
nam spričujeta pisarja
Luzijade, Don Quixota,
kakošna Parnasa pota …
Slep je, kdor se s petjem ukvarja!
Mogoče pa v današnjem času samo en zvezek Poezij za tako veliko Prešernovo slavo ni v skladu z
današnjo megalomanijo, ko mora biti vse veliko, velikansko in svetleče, da nam nekaj pomeni? Kaj res
mora biti vse kričavo in pisano, posnemujoče sodobne vplivnice in vplivneže na današnjih socialnih
omrežjih! Kaj je res pomemben samo zunanji blišč, ki zaslepi oko, na naša čustva in našo duhovno
rast pa ne vpliva in jih ne bogati?
To nam dosti pove o predstavi, ki jo imajo nekateri o pesnikovem življenju. Če tako gledamo na
pesnika, je imel Prešeren precej mizerno, dolgočasno življenje – ena sama pisarija dolgočasnih
deklamacij. Ta podatek nam razkrije tudi žalostno resnico o našem šolstvu, ki ne zna približati
slovenske literature mlademu bralcu. Predvsem se mi zdi, da sodobni svet ni naklonjen poeziji,
čeprav verjetno še nikoli ni toliko ljudi pisalo poezijo in jo izdajalo v samozaložbah.
Ko je avstrijski cesar Franc I. leta 1821 odhajal s kongresa v Ljubljani, je v nagovoru šolnikom povedal,
da ne potrebuje učenjakov, ampak le pridne državljane. Ali smo te njegove besede vzeli tako resno,
da še danes ne znamo izrabiti bogate slovenske literature za vzgojo nacionalne zavesti?
»Káj Petrarkov, káj nam Tasov
treba pevcev je prijetnih?«
Slišim od butic neukretnih
prašat’ zdanjih, prednjih časov.
Komur mar prijetnih glasov
pesem, ki pojo Matjaže,
boje krog hrovaške straže,

mar, kar pevec pel Ilir’je,
mar »Čebel’ce« rôji štirje, —
Kranjec moj mu osle kaže!
Na eni strani imamo torej ljudi, ki pesnika odklanjajo, drugi ga obožujejo. Prvi vedo o njem povedati
samo slabo, drugi občudujejo vsako njegovo besedo in ga kujejo v zvezde. Tako se pesnik vse bolj
umika iz življenja in prehaja v mit, oddaljen od nas in našega časa.
Pa vendar bi si lahko Prešerna vzeli tudi za zgled kot borca za človekove pravice in svobodo. Po
mnenju njegovih sošolcev je bil Prešeren preveč svobodomiseln in preodkritosrčen, da bi ugajal in se
uklanjal tedanji oblasti. Iz podatkov o njegovem življenju lahko izluščimo podobo Prešerna borca, ki je
aktualna tudi za današnji čas, ki postavlja v ospredje le denar in neobrzdano bogatenje, zanemarja pa
pomen duhovnega bogatenja človekove osebnosti. Prav to vlogo pa opravlja lepa književnost in
predvsem poezija.
Vènder peti on ne jenja!
Grab’te d’narje vkup gotove
in kupujte si gradove,
v njih živite brez trpljenja!
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rôsa trave;
s tem posestvom brez težave
on živi, umrjè brez d’narja.
»Slovenci smo maloštevilen narod, zato je za nas kultura bivanjsko pomembna. Nismo odvisni od
kapitala, ki v principu nima nacionalnosti in ni kulturen. Kot majhen narod, ki velikih narodov ne
zanima prav dosti, smo odvisni od kulture. Umetnost in kultura nas opredeljujeta. To je naš pravi
obraz in naša edina identiteta. … Res pa večina ljudi brez kulture in umetnosti lahko živi brez težav. …
Če bi upoštevali duha kapitala in trgovine, umetnosti ne bi bilo, s tem pa na svetu ne bi bilo ničesar
drugega kot globalni trgovinski center in poenostavljanje vsega, kar pomeni duha različnih narodov,«
je v intervjuju za sobotno prilogo Dnevnika povedal pisatelj Vinko Möderndorfer.
Zato pa je Prešeren napisal »samo« eno drobno knjigo Poezij, ampak to tako dobro, da nam z njo še
danes nastavlja ogledalo.

Napisala Marija Samec,  bral Ivo Puhar

Fotografiral Marjan Trobec