Trška Gora je ena najbolj znamenitih slovenskih vinskih goric, kjer je na njenem južnem pobočju
največ zidanic na svetu in kjer pridelujejo odličen cviček. Vrh Trške Gore krasi romarska cerkev
Marijinega rojstva, ki jo že leta 1135 omenja oglejski patriarh Peregrin. Povzeto iz brošure Zavoda za
turizem Novo Mesto.
Veliko smo že slišali o Trški Gori zato smo se prejšnji četrtek 9.11.2023, podali na pohajkovanje po
Trški Gori. Še v megli smo se zjutraj odpeljali proti Novemu Mestu, ki je kar vztrajala. Odločili smo se
za kratek postanek na kavici in upali, da bo medtem megla izginila. Na žalost je megla še kar vztrajala
in ne ravno srečnih obrazov smo nadaljevali pot proti izhodišču ture.
Pot se je vzpenjala in nas
pripeljala na Ždinjo vas, tukaj nas je že pozdravljalo sonce in nasmejanih obrazov smo se zapodili na
bližnji greben z imenom Golušnik. Sklepam, da je ime nastalo tako, ker hrib je bil gol, ni bil poraščen
z gozdom kakor sosednji hribi. Hrib je raztegnjen, na vzhodni strani se lepo vidijo vinogradi, vmes so
posejane zidanice.
Pozdravila so nas nebesa na zemlji. Živahnih korakov smo se zapodili na hrib,
deloma zelo strm odsek, vsi smo srečno prilezli na cesto, ki se vije po slemenu. Uživali smo v
razgledih na okoliške gorice. Prevzel nas je pogled na idilično vasico, na Ždinjo vas. Hiše so
razporejene v gruči okrog hriba, na vrhu pa kraljuje Sv. Jurij. Po slemenu smo se sprehodili mimo
vinogradov in iskali »martinčke« t.j. ob trgatvi nezrele grozde, ki jih dober gospodar pusti v
vinogradu, saj zeleno grozdje škodi moštu. Žal nismo našli nič »martinčkov« tako, da ne vemo ali so
jih pobrali trgači ali so nas prehitele ptice.
Na sosednji vzpetini smo kmalu zagledali cerkev, ki je bila zakrita s košatim drevjem. Pospešili smo
naše korake in bili kmalu pri romarski cerkvi Marijinega rojstva.
Starodavna cerkev, tam stoji že 900
let, nas je prevzela, saj je grajena v posebnem stilu. Žal nismo videli notranjosti, ker je bila zaklenjena.
Razgled z vrha je zanimiv: na vzhodu se vidi Trdinov vrh z Gorjanci, na jugu so Kočevski hribi, na sever
pa polno vinskih goric.
Niso pa bile zaklenjene lipe pred cerkvijo. Ni samo cerkev starodavna, tudi domačini se ponašajo z
najstarejšo dolenjsko lipo, ki že 400 let krasi Trško Goro in cerkev. Posedli smo h kamniti mizi pod
starodavno lipo in srkali starožitnost.
Okrepčali smo se s prigrizkom ter se počasi napotili nazaj. Upali
smo, da bo kaka zidanica odprta, radi bi pokusili mošt, do Martina je manjkalo še dva dni in na Trški
Gori niso imeli nobenega vina. Nameravali smo si ogledati še zidanico pokojnega Lojzeta Slaka, nismo
prišli do Slakove zidanice ampak smo se znašli pred odprto zidanico in gospodar nas je povabil na
mošt. Srčna želja se nam je izpolnila, poizkusili smo mošt, nekaj litrov sem vzel s sabo.
Dobre volje smo se vračali domov.
Zapisal in fotografiral Anton Rajh