V soboto 8.3.2025 se je obetal lep dan zato smo se že zjutraj zbrali dobre volje. Dobre volje nam ni vzelo nekaj »večnih« gradbišč na avtocesti. V gostišču pri Škocjanskih Jamah smo popili jutranjo kavo in se podali na pot, sonce nas je že prijazno vabilo. Učna pot se vije ob ponoru reke Reka.
Lepo nasuta pot nas vodi ob robu ponora, informativne table nam govorijo zgodbo o živalih, rastlinstvu ter o prvih raziskovalcih, ki so Jamo prvič predstavili svetu. Prva tabla na dvorišču uprave nam zgovorno pove, da je Jama zabeležena pri UNESCO kot edinstvena naravna znamenitost na svetu. Pa gremo pogledat kaj to je. Kmalu smo prišli do Štefanjinega razglednika nad robom Velike Doline.
To je res veličasten pogled v globino. Globoko spodaj se sliši šum vode, Reko smo zagledali šele na robu razgledišča. Velika Dolina je največja udorna dolina na Krasu. Globoka je 164 m , na dnu teče reka Reka, ki na zahodni strani ponikne v podzemlje. Reka priteče na plano pri Štivanu pri Devinu pod imenom Timava. Pot nas je peljala naprej, kmalu smo zagledali čebelnjak oddaljen nekaj metrov od poti.
Informativna tabla govori o čebelah naslednje: čebelarstvo v Sloveniji ima bogato tradicijo in je ena od panog ekstenzivnega kmetijstva. Čebelnjak je pomemben arhitekturni element. V Sloveniji čebelarimo s kranjsko čebelo – ki jo imenujemo tudi kranjska sivka ali kranjica. Ta čebelja pasma slovi po svoji krotkosti, skromnosti in medonosnosti.
Pot nas je pripeljala v borov gozd. Zvedeli smo, da je bil kraški svet kamnit in puščoben, šele po zgraditvi železniške proge do Trsta so se v Avstriji lotili pogozdovanja Krasa. Zasadili so črni bor in danes so to lepo rasla drevesa stara že vsaj 130 let. Že dolgo se iz borov pridobiva smola. Kraševci so začeli s pridobivanjem smole leta 1938. V Sežanskem okraju, kjer je bilo največ ustreznih borovih gozdov, so intenzivno smolarili po drugi vojni. En smolar je obdeloval 1000 smolin, na leto je pridobil do 1200 kg smole.
Kras je danes lepo ozelenel, Kraševci pa se pritožujejo, da odkar so zrasli bori burja nima več moči in njihovi pršuti se slabo sušijo. Pot nas vodi naprej mimo s kamnitim zidom ograjene nekdanje njive, kjer raste trava. Tukaj je obdelovalne zemlje zelo malo , njive in vrtovi so ograjeni s kamnitimi suhozidnimi ograjami, da burja ni uničevala pridelka in odnašala zemlje.
Nadaljnja pot nas je pripeljala na Micin razglednik nad Malo dolino. Globoko spodaj se nudi pogled na Reko, ki izvira pod hribom Škocjan, v slapu teče v strugo, ki zopet ponikne pod vmesno vzpetino. Pot je speljana doli do vmesne vzpetine, da vode se ni mogoče spustiti. Nadaljevali smo do Betanje. To je tipična kraška vas, hiše so v kotanji pod hribom in tako zavarovane pred burjo.
V vasi je turistična kmetija, hiša je zgrajena še v starem slogu, streha je pokrita s kamnitimi skodlami. Nad vasjo je razglednik od koder se vidi Betanja, lepo stisnjena v kotanji. Na hribu nad vasjo je naselje Brežec. Spodaj v dolini priteka Reka iz smeri Ilirska Bistrica in tu prvič ponikne pod škocjanskim hribom.
Po kratkem vzponu smo prispeli vrh hriba v vas Škocjan. To je vas, ki je dala ime Jamam Škocjanske Jame. V vasi stoji cerkev Sv. Kancijana, posvečena je Sv. Kancijanu in Sv. Kancianili. Stoji na vzpetini na koncu soteske reke Reke. Izvira iz 13.stoletja, obdaja jo visok kamniti zid, cerkveni stolp stoji samostojno, zamenjal je zvonik na preslico.
V vasi Škocjan smo si ogledali brezno Okroglica. Okroglo brezno z 90 m globine in 20 m širine se odpira v podzemlje sredi vasi Škocjan. Dno privede do jame, kjer Reka prvič ponikne v podzemlje. Po kratkem počitku in razgledu s hriba smo si še ogledali muzej v naravi. Najprej smo si ogledali kraški kozolec krit s slamo. V muzeju je staro kmečko orodje, ki pa si ga nismo ogledali, muzej je bil zaprt. Ob suhem zidu mimo makete, ki prikazuje naselje, ki je tam stalo pred 5000 leti, smo se sprehodili še po stezi navzdol in si ogledali slap Reke.
Prijetno utrujeni smo se vrnili v gostišče in ob joti zaključili potepanje.
Besedilo: Anton Rajh, fotografije: Anton Rajh, Ivo Puhar