Po prehojeni Evropski pešpoti E7 smo bili še polni moči, nismo pa vedeli kam bi se podali. Predlagal
sem popotovanje po idrijskem hribovju, Za našo skupino še precej neznana pokrajina, vsi smo se
strinjali, da se lotimo te poti.
Pot je dolga 185 km, in bi jo lahko prehodili v osmih dneh. Za preizkušnjo smo si določili štiridnevno
turo od začetka poti t.j. od Reke pri Šebrelju pa mimo Jagršča, Jelenka do Vojskega.

Od tu proti
Hlevišam , naprej do Javornika in končno mimo Črnega Vrha do Idrije.
Najprej smo se sprehodili po pravljični vasi

Šebrelje. Vas je znana po izredno lepi legi na pomolu,
pomol s treh strani obdajajo reka Idrijca. Na koncu pomola je zelo močna energetska točka na katero
hodijo ljudje nabirat moči že nekaj tisočletij.

S svežim korakom smo korakali skozi vas in se napotili
naprej po poti. Po spustu smo se zopet povzpeli na hrib do vasi Jagršče. Vas dominira visoko na hribu,
vzpon do vasi je bil kar zahteven.

Tukaj smo se malo spočili, ogledali smo si vaško cerkev, pod vasjo
pa ruševine starejše cerkve, kjer piše, da so pred kratkim praznovali petstoletnico cerkve in kraja.

Po zeleni pokrajini nas je pot vodila proti Jelenku. Izbrali smo paralelno pot in po daljši hoji pristali na
osamljeni kmetiji, da povprašamo za pot. Na kmetiji so nas bili zelo veseli.

Sprejela sta nas gospodar
in gospodinja kmetije, varovala sta vnuka, mladi so v službi. Najprej smo se lepo pogovorili, povedali ,
da smo iz Grosupljega. Gospodar nam je povedal, da še redijo nekaj goveda, mladi pa hodijo v službo
v Cerkno, z veseljem varujeta vnuka.

Osvežili smo se s kavico, potem nam je gospodar dal napotke
kam naj gremo naprej. Pot je bila zelo dolga do Idrijskih Krnic, do Belega Kamna na Vojskem je še zelo
daleč. Pripravljalo se je k dežju, pot do prenočišča pa še težko dosegljiva. Tu se je pokazala
iznajdljivost naše Ivane. Poklicala je žlahtnika iz Trebuše. Prišel je po nas z avtom. Že v mraku se je
vanj spravilo 6 popotnikov, dva bi naj čakala, da se vrne po njih nazaj. Ker je bila že tema, se je odločil
takole: vidva sedita na prtljažno prikolico, držita se za stranici in smo šli na potovanje. 

Zadaj sva
sedela s Stanko, po makadamu naju je hudo premetavalo, lovila sva se za stranici, se opirala z
nogama in končno smo prispeli do gostišča Beli Kamen. Bili smo prava atrakcija, s Stanko sva morala
pozirati na prtljažniku, fotografirali so naju. Dogodek smo veselo proslavili pri večerji pri Belem
Kamnu.
Birt se je ponudil, da nas odpelje do naše poti, kjer bomo nadaljevali. Potegnil nas je do središča
Vojskega, kjer se začne naša pot naprej do Hudournika. Kmalu smo prišli na Hudournik. Občudovali
smo lep razgled na včerajšnjo prehojeno pot: pred nami se je kakor na dlani bohotil pomol in pomolu
razvrščene hiše , občudovali smo Šebrelje. Od Hudournika smo se napotili na Hleviše.

Pot nas je
vodila navzdol, to je bilo v redu, nebo se ja vedno bolj temnilo, pospešili smo korak, bližalo se je
neurje. Neurje se je zlilo na sosednjo goro, čeprav smo se že spravili pod streho. Skozi gozd smo
pozno poldan prispeli do koče na Hlevišah. Najbolj sta bili razočarani oskrbnici koče, prepričani sta
bili, da so ležišča namenjena za fante. Jaz kot edini moški sem pripeljal s sabo pet punc. Kmalu smo se
smejali, saj je najlepši del pohoda počitek in nočitev v koči. Naslednje jutro smo se fotografirali
skupaj s prijazno oskrbnico koče, zaželela nam je srečno pot.
Naspani, nahranjeni in dobre volje smo nadaljevali pot proti Javorniku. Pot nas je vodila po planoti
večinoma skozi gozd. Pot je slabo označena, na več odsekih smo iskali nadaljnje oznake, manjkajo
tudi smerne oznake. Vseeno smo srečno prispeli na razgledišče Strug. Globoko doli se vidi Idrijca, pot
v spustu obide cel pomol Struga, končno smo se spustili dol do Idrijce. Viseči most je že trhel, tabla
opozarja pohodnike, da se hodi čez most posamično. Srečno smo most prekoračili in se veselo
napotili po cesti naprej. Oznake so nas kmalu napotile levo v hrib, zgrizli smo se v drugi breg Idrijce.

Po dobri uri hoje smo prišli na široko planoto v vas Idrijski Log in naprej v vas Zadlog. Že od daleč smo
opazili stožčasti hrib pred nami. To je Špičasti vrh, naš naslednji cilj, sem dejal. V dobri uri smo vrh
osvojili. Na vrhu je razgledni stolp, z njega se vidi krasen razgled na Idrijski Log in na Zadlog. Po
izdatnem počitku, pot je zelo strma do vrha, smo nadaljevali pot proti Javorniku.
Pot se je vila skozi pašnike, nato smo prispeli v gozd. Po gozdni cesti smo pot nadaljevali vendar je
zmanjkalo planinskih oznak. Morali smo nazaj po cesti, avtomobilist, ki smo ga srečali, nam je opisal
pot proti Javorniku. Kmalu nas je presenetil izdaten dež, nadeli smo si dežne plašče, nekateri smo
imeli tudi marele, in popotovali naprej. V prvem naselju, v civilizaciji, se pač nekatere pohodnice niso
mogle upreti skušnjavi: pri glavi družine sta si naprosili, da jih mož odpelje do Javornika. Tri popotnice
so se odpeljale, trije smo še vztrajali peš po dežju. Nazaj grede nas je voznik povabil, da še nas
odpelje do koče, saj imamo še eno uro za hoditi po dežju. Vdali smo se, v koči nas je pričakala
harmonika in veselo vzdušje, obrazi so se nam razlezli v nasmeh. Dobili smo dobro večerjo, pozabili
na dež in še dolgo v noč uživali ob domači harmoniki.
Naslednje jutro smo se zbudili v meglo. Prijazna oskrbnica nam je postregla zajtrk, nato smo se
spustili v dolino proti Črnemu Vrhu. V Črnem Vrhu nas je pozdravilo sonce. Prijazni domačini so nam
rade volje pokazali smer našega nadaljnjega popotovanja proti Idrijskemu Logu in navzdol do Divjega
Jezera. Idrijski Log je lepa vas na visoki planoti, na kmetiji kjer smo žigosali dnevnike, nam je prijazna
gospodinja pokazala pot naprej in nam zaželela lepo rajžo. Po težavnem spustu smo si ogledali Divje
Jezero. Po visečem mostu smo prečili Idrijco ter se ob raki sprehodili do Idrije.
Okrepčali smo se v baru in se z avtobusom odpeljali domov.
Zapisal Anton Rajh, 27.10.2023