V soboto, 7. decembra 2019, smo imeli srečen dan. Po dolgem času je posijalo sonce in brez težav na cesti smo se pripeljali na Štajersko, na Vransko. Desno zgoraj v hrib smo si že ogledovali naš tokratni cilj. To bomo že zmogli, smo si rekli, ter se najprej napotili v bližnjo točilnico, okrepčali smo se s kavo in poklepetali s prijazno natakarico.

Sonce nas je kmalu zvabilo na plano. Sprehodili smo se skozi Vransko ter se kmalu zagrizli v hrib, kakor se za pohodnike spodobi. Prikazali so se prvi razgledi. Opazovali smo vasi spodaj v dolini, na drugi strani so silili kvišku Zasavski hribi. Skozi sadovnjak in po zelenih tratah smo kmalu prišli v gozd, pot se je nagnila, hodili smo po razmočenem kolovozu in kar ni in ni bilo našega cilja.

Končno smo le prišli iz gozda in nenadoma je bil cilj pred nami. Blizu smo zagledali planinsko kočo, malo više za njo pa še cerkev Matere božje. Tam je vrh Črete. Mimo planinskega doma smo odšli naravnost na vrh do cerkve. Podružnična cerkev je ohranila gotsko podobo. Glavni oltar ter stranska oltarja, prižnica in orgle pa so iz baroka.

Tam smo se spočili, pomalicali in si ogledali cerkev od zunaj. Na severni strani je bilo nekaj razgledov. Dobre volje smo se končno napotili proti planinski koči. Pogreli smo se, dobili toplo obaro in, kot se pozimi spodobi, popili še kuhano vino.

Dobre volje smo se vrnili v dolino na Vransko. Vračajoč se smo zavili na staro cesto in na Trojanah kupili krofe. Smo pač sladokusci.

Bil je lep dan in prijeten pohod.

Besedilo: Anton Rajh
Fotografije: Ivo Puhar

Oznake: Čreta