Matarsko podolje je 4 km široka in 20 km dolga suha dolina med Brkini na severovzhodni strani in pogorjem Čičarija na drugi strani. V dno matarske suhe doline je voda izdolbla več kot tristo jam, največ jih je v okolici Kozine. Po izjavi domačina dolino deli cesta Trst – Reka, V brkinskem hribovju živijo Brkinci, na drugi strani pa živijo Čiči. Prebivalci podolja pa slikovito pravijo: »Nismo Čiči ne Brkini , ma smo jušto na konfini.«
V soboto 21.12.24 smo se podali na potepanje na Matarsko Podolje. Bil je krasen dan, že zjutraj pri odhodu na potep smo uživali v sončnem jutru. Iz vasi Materija smo se napotili v hrib proti posebni dolini, ki se imenuje Odolina. Skozi vas Bač smo se postopoma dvignili na planoto, šli smo mimo avtomobilov, ki so imeli sončne kolektorje na strehi.

Kmalu smo ugotovili, da so kolektorji z žico povezani z žico pašne ograje, ugotovili smo to je  pastir na sončno energijo. Pot se je nagnila navzdol, spustili smo se do globoke doline. Sprehodili smo se po dolini mimo krav, ki so se pasle ter se spustili do brezna kjer potok Brašnica ponikne v podzemlje. Sklepam, da so domačini dolino poimenovali Odolina, ker je dolina res okrogla, okrog in okrog se dviguje 100 metrov visoka planota, je nekaj posebnega, je tipičen primer slepe kraške doline. Z Brkinov potok Brašnica priteče po flišnatem terenu, ko pa priteče na apnenčasto podlago, najprej izdolbe vanjo kratko grapo, na koncu pa ponikne v veliko, slikovito brezno.
Kratka zgodovina Odoline:
V italijanskih zapisih se imenuje Dulna (iz slovenske besede dolina), v nemških zapisih se pojavlja kot Marensfeld ali Mahrensfelt, poimenovana po svojih prvih lastnikih tržaški družini Marenzi. Po izročilu naj bi bil na tem mestu že po letu 1200 manjši gradič, ki je pripadal družini Argento, na ruševinah katerega je tržaška plemiška družina Marenzi oziroma Pupillo pl. Marenzi leta 1628 zgradil veliko kmetijo, ki je kasneje postala graščina.
V 19. stoletju je dvorec v lasti meščanov ali kmetov. Po drugi svetovni vojni je bila posest nacionalizirana in predana kmetijski zadrugi.
Po ogledu Odoline smo se dvignili na planoto in nadaljevali po gozdnati pokrajini. Ob cesti je bila velika površina posekana na golosek. Morda bo narejen pašnik. Z gozdne poti smo prešli na asfaltno cesto, kmalu smo prišli do slikovite vasi Slivje.

Ogledali smo si vas, od daleč preseneča izredna višina cerkvenega stolpa. Na križišču so postavili novo znamenje, ki je bilo zaobljubljeno že leta 1943. Oznake so nas že vabile na naš naslednji cilj. Po na novo nasajenem drevoredu smo se napotili k jami Dimnice.
Prvič je jama omenjena leta 1850, podrobneje pa jo je raziskal leta 1904 Ivan Andej Perko, ki je bil eden od ustanoviteljev društva za raziskovanje jam na Slovenskem. Kmalu po odkritju jame so se za jamo navdušili člani slovenskega planinskega društva iz Trsta. S Slivarci so sklenili pogodbo po kateri so jo dobili v oskrbo. V času italijanske okupacije so fašisti jamo razdejali in jama je šla v pozabo. Leta 1965 so v Divači ustanovili jamarsko društvo in podružnica jamarjev v Markovščini se je lotila obnove jame. Jamo so postopoma elektrificirali in jo usposobili za oglede. Letos praznujejo že 120  letnico odkritja jame Dimnice. Jama se imenuje Dimnice, ker se pozimi iz nje kadi. Domačini so nekoč mislili, da je tam doli hudičeva prekajevalnica mesa.
V jamo je speljana spiralasta steza, ki se vije 40 m globoko. Jama je globoka čez 130 m in dolga 6 km. Ogledali smo si vhod v jamo, se podali po spiralno speljani poti do zaklenjenih vrat. Že to je naredilo veličasten vtis, pogled v globino nam je obudil globoko spoštovanje do narave.
Prijetno utrujeni smo se napotili proti bližnji Markovščini. V bližnjem baru smo se odžejali ter se nastavili toplemu soncu. Kmalu smo nadaljevali pot, do Materije nas je čakalo še dobro uro hoje. Po gozdni poti in mimo njiv in travnikov smo prišli v vas Povžane. Ko smo opazili vaški grb smo se prepričali, da so ga ukradli vrlim Višnjanjem. Na slavoloku se levo in desno od napisa bohotita dva povža – že ime kraja pove, da so tam doma povži ( v knjižni slovenščini polži). Nekaterim ni bilo dovolj potikanja po krajini, lep da nas je namamil še na najvišjo slovensko vas Artviže. Lastnik hiše, kjer smo pustili avtomobile, nas je rotil da moramo na vrh do Sv. Socerba od koder se vidi pol Slovenije. Razgled naokoli je res veličasten: Vremščica, Nanos, Javorniki, Snežnik, Učka, Ostrič, Glavičarka v Čičariji, Dolomiti, Triglav, Kamniške Alpe.
Sonce se je nagnilo za goro in odpravili smo se proti domu.
Zapisal  Anton Rajh ,  fotografije Anton Rajh, Ivo Puhar