Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, torek, 14. februar 2017, ob 19.00,
Glasbeno-besedni večeri v Mestni knjižnici Grosuplje postajajo vse bolj zahtevni, a so že dobili svojo stalno publiko.
Nastopil je Klavirski trio Ars Musica. Izkušene komorne glasbenike: pianistko Jernejo Grebenšek, violinistko Mojco Menoni Sikur in violončelista Martina Sikurja druži ljubezen do detajlov, občutki za razpoloženja in veselje do odkrivanja prikritega. S skrbno oblikovanimi koncertnimi sporedi in izvajalsko odličnostjo na koncertih vedno ustvarijo dramaturški lok in zgodbo, ki ostane s poslušalci, tudi ko glasba izzveni.
V torek zvečer so zaigrali Wolfganga Amadeusa Mozarta Divertimento v B-duru, Johannesa Brahmsa Trio št. 1 v H-duru, op. 8 in Arva Pärta Mozart-Adagio. Izbrano poezijo Otona Župančiča in odlomke iz esejev Toneta Pavčka Čas duše, čas telesa so brali člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje: Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Martin Oblak, Ivo Puhar, Tatjana Rojko, Marija Samec in Franci Zorko.
Klavirski trio je bil v času dunajske klasike izredno popularna zasedba, zlasti pri ljubiteljih glasbe iz vrst aristokracije, ki so radi muzicirali s prijatelji na domu. Zato ne preseneča, da je bilo za to kombinacijo inštrumentov v tem obdobju napisanih nešteto del. Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) je bil med prvimi, ki je to zasedbo popeljal iz udobnih domačih salonov v koncertne dvorane in zanjo napisal šest čudovitih del. Prvo, Divertimento v B-duru, K. 254, je nastalo leta 1776. Mozart je skladbo očitno zelo cenil, saj jo je vzel s seboj na svoje znamenito potovanje v Pariz leta 1777. Tam in na postojankah na poti jo je večkrat izvajal, ponavadi violinski part. Za skladbo je značilna, tako kot za podobna dela drugih skladateljev iz istega obdobja, oblika klavirske sonate, kjer violončelo podvaja basovsko linijo v levi roki klavirja, violina pa »komentira« melodično linijo v desni roki klavirja. V primerjavi s kasnejšimi Mozartovimi trii, kjer imajo godala večjo vlogo, ima v tem delu glavno pianist, predvsem v prvem stavku. V drugem, Adagiu, ima violina več besede, saj prva predstavi glavno temo. Skozi stavek si s klavirjem izmenjujeta melodijo in gibajoči obligato, ki jo spremlja. Toplina in lepota drugega stavka nas popeljeta v sklepni Rondo, kjer prevzame pianist ponovno glavno vlogo, ki se kaže v številnih virtuoznih pasažah.
Za razliko od Mozartovih, so vsi trii Johannesa Brahmsa (1833-1897) štiristavčni – običajnim trem stavkom je dodal Scherzo, kar jim daje že skoraj simfonične razsežnosti. Prvi trio je napisal leta 1854, star enaindvajset let. Melodija v začetku prvega stavka je Brahmsu ostala vse življenje najljubša. Sedemintrideset let pozneje, ko je bil na višku skladateljskih moči, pa je delo popolnoma predelal. Trio je danes edino Brahmsovo delo, ki obstaja v dveh različicah – prva značilna za mladega, druga pa za zrelega Brahmsa. Slednjo, iz leta 1891, se danes tudi največkrat izvaja. Različici nam na neprecenljiv način razkrivata, kako je Brahms umetniško rasel in se razvijal. Povezava med njima pa je edinstvena: prekipevanje silovite mladosti, ki ga zrela izkušenost zadržuje v mejah sijajne oblike.
Še živeči estonski skladatelj Arvo Pärt se je rodil 11. septembra 1935. Njegova glasba je fenomen, ki ga mnogi opisujejo kot duhovni mir in kot prerod religiozne glasbe. Glasbeni slog njegovih kompozicij se je z leti spreminjal, od prvih kompozicij v dvanajsttonskem sistemu do eksperimentalnih kolažnih tehnik, zanj najznačilnejšega sloga »tintinnabulum« (minimalistični slog, ki ga je sam tako poimenoval in ki ga primerja z zvonjenjem zvonov, inspiracijo pa išče v glasbi poznega srednjega veka), do dramatične glasbene govorice, ki jo čutimo v njegovih zadnjih delih. Skladba Mozart-Adagio je nastala leta 1992. Posvečena je skladateljevemu prijatelju, ruskemu violinistu Olegu Kaganu, ki je umrl dve leti prej. Kagan je bil velik ljubitelj Mozarta, zato ne preseneča, da je Pärt njemu v spomin predelal enega najbolj ganljivih Mozartovih počasnih stavkov iz njegovih mladostnih klavirskih sonat, Adagio iz Sonate v F-duru, K. 280. Ravnotežje med originalom in Pärtovo predelavo je izjemna, saj deluje kot duhovno srečanje med 18. in 20. stoletjem.
Recitatorji so iz opusa Otona Župančiča izbrali pesmi, ki s katerimi so oblikovali življenjski lok človeka od začetka do konca. V pesmi Pričakovanje se mati sprašuje, ali je ta svet za njenega otroka prekrut. Uspavanka in otroške pesmi so nas prestavile v naše otroštvo in mladost, naslednje pesmi pa so nas spomnile na ljubezen, srečo in razočaranja, na človekovo pehanje za uspehi in na optimistične pozive pesnika: »Srce, ti moje mlado srce, ne obupuj! Dokler si lačno, dokler si žejno, vase veruj!« Vmes se je oglašala beseda Toneta Pavčka z odlomki iz esejev Čas duše, čas telesa. Z njim smo se sprehodili skozi človeške pokrajine od rojstva do večnosti. »Vendar čas med eno in drugo pokrajino, med izvirom in izlivom, čas od ene večnosti do druge, je, četudi neznan, naš, da ga spoznamo in se v njem uresničimo. … Tako stopaš proti večeru in si sam naenkrat večer.«
Večer je z glasbo in besedo ganil poslušalce in jih za dobro uro prestavil v drug svet, svet umetnosti, ki napolni dušo, da lažje zadiha, in sprosti telo. Po odzivih sodeč taki večeri ostanejo s poslušalci še nekaj časa in jim zaposlujejo misli in lepšajo dni do naslednjega koncerta.
Lepo povabljeni na naslednji koncert Barve glasbe in besede Pa kaj zato, če svet ni raven, ki bo 21. marca 2017, ob 19. uri, v dvorani Mestne knjižnice Grosuplje. Slišali bomo skladbe Franza Schuberta in Johannesa Brahmsa v izvedbi Dua Claripiano in Martina Sikurja.
Marija Samec in Martin Sikur, fotografirala Vera Puhar
Oznake: klasična glasba, koncert