Gora, ki smo jo obiskali je dobila ime po vasi Planina. Planina je bila zelo pomembna postaja za furmane (nekdanji prevozniki dobrin s težkimi vozovi , ki so jih vlekli konji). Še danes lahko vidimo ostaline furmanske dobe.

V vasi še stojijo velike hiše, ki so imele v nadstropju sobe, to so nekdanje furmanske gostilne. V hisi so prenočevali furmani, v takih hišah je lahko prespalo tudi 100 ljudi. Zadaj za gostilno so stala dolga, nizka poslopja. To so bili konjski hlevi, v večjih znanih gostilnah je bilo v hlevih prostora tudi za sto konj.

Planina je bila življenjsko vpeta v furmanstvo, o razcvetu furmanstva omenjam samo sledeči podatek: za primerjavo v Logatcu je bilo 14 gostišč v Planini pa celo 30 gostišč.

Vse to nam pove, da se je na Planini veliko dogajalo, furmanstvo je vplivalo tudi na romarsko pot na Planinsko Goro. Svetišče na Planinski Gori se nahaja na sedlu med vzpetinama Grmada in Petričev hrib. Grmada je dobila ime po kupu dračja, ki je bilo zmeraj pripravljen za kres.

Če je zagorel ogenj na Stražišču nad Begunjami ali na Slivnici nad Cerknico je to bil znak, da so se pojavile turške tolpe in tedaj je tudi ogenj na Grmadi opozoril na nevarnost.
Na Planinski Gori je sprva bila postavljena okrogla kapela obsega 10 m in visoka tri metre, kapela stoji še danes. Pozneje v času Valvasorja je cerkev že stala na gori. Zgradili so jo domačini s pomočjo gostilničarjev, furmanov.

Cerkev je privlačila veliko romarjev, v gozd okrog cerkve so se zatekali kmečki fantje, ki niso hoteli služiti cesarske vojske. Živeli so od ropa in kraje dokler ni žandarmerija opravila z njimi.
Iz Planine smo se torej usmerili v strmino, premagati smo morali skoraj 500 m višinske razlike, v slabih dveh urah smo prisopihali do cerkve. Spotoma nas je razveselil pogled na Planino, razdejan grad Hassberk, lepo se vidi tudi Ravbarjev stolp. Od cerkve smo se napotili še na Grmado. Vrh je neporaščen, zasnežen, nudi lep razgled na zamrznjeno Planinsko Polje. Mrzel in močan veter nas je pregnal nazaj do Marije – pribežališča grešnikov. V varstvu Marije smo v miru pojužinali in se spočili. Pot navzdol smo premraženi z lahkoto prehodili. Pot si bomo zapomnili po lepem in mrzlem pohodu.
 Besedilo in fotografije Anton Rajh