Na današnji praznik naj bi si vzeli čas za kulturo, za razmislek o njej in njenem mestu v našem življenju. Ker je jezik temeljna identitetna prvina našega naroda, se bom omejila na razvoj našega knjižnega jezika, izpostavila posamezne etape in se zazrla v prihodnost.
Minilo je že 475 let od izida prve slovenske knjige. Primož Trubar, mlinarjev sin s sosednje Rašice, je bil genij in povrhu izjemno delaven. V 45 letih je izdal kar 23 slovenskih knjig. Navdušiti je znal tudi druge, mlajše, naj omenim samo Jurija Dalmatina, prevajalca celotnega Svetega pisma, ter učitelja in slovničarja Adama Bohoriča, prav tako iz krškega konca. Prevajalo in pisalo se je brez slovarjev in slovnic, orala se je resnično ledina. Trubar, prvi, se je moral odločiti za vse: od izbire črkopisa in narečne osnove knjižnega jezika naprej. V 16. stoletju se je naš knjižni jezik formiral, prevod celotne Biblije pa je dokaz, da je bil že takrat sposoben za ubesedovanje tudi najtežjih abstraktnih vsebin. Naši protestanti so torej z odliko diplomirali.
Protireformacija je novo vero in njene pripadnike učinkovito zatrla, tudi s požigom knjig. Zanimivo je, da je bil takratni škof Tomaž Hren rojen v protestantski družini. Morda je prav to vplivalo na njegovo odločitev, da je prosil v Rim za dovoljenje, da lahko katoliški duhovniki uporabljajo Dalmatinovo Biblijo, seveda brez predgovorov in opomb. Pa ne le to. Tudi on je imel knjižni program, a ga je le delno uresničil. Nagovoril je Janeza Čandka iz Višnje Gore, da je pripravil izdajo nedeljskih evangelijev in beril, pri čemer je ohranil Dalmatinov prevod, usklajen s katoliškim naukom. V naslednjih stoletjih so izhajale nove in nove izdaje lekcionarja, iz katerih so se pisatelji učili knjižne slovenščine. Kontinuiteta je bila ohranjena.
France Prešeren se je rodil tri stoletja za Trubarjem. Učni jezik v šoli je bil nemški, v višjih razredih latinski. Večina njegovih ohranjenih pisem je v nemškem jeziku, znano je slovensko pismo staršem z Dunaja in še eno neznanemu kompanjonu. Tudi z Matijem Čopom si je dosledno dopisoval v nemščini, saj je bila to stalna praksa še globoko v 19. stoletju. In vendar je največ svojih pesmi napisal v virtuozni materinščini, ki je bila že močno oddaljena od Trubarjeve ljubljanske dolenjščine. Jezik se je razvijal, jezik je živ organizem. Prešernova izpovedna moč je izjemna, prav tako obvladovanje pesniških oblik in metaforike, vsebina pa večno aktualna, nadčasna. Poezija je najzahtevnejša literarna zvrst, zato je še toliko bolj zanimivo, da je v slovenščini doživela svoj prvi ustvarjalni vrh pred prozo. Tako pač je: pesnik se je rodil prej. Kajti pesniki se rodijo in morajo peti, kadarkoli že. Ironija pa je, da če bi živel Prešeren danes, ga ne bi sprejeli v Društvo slovenskih pisateljev, ker je izdal Poezije v samozaložbi. Vélike Prešernove nagrade pa tudi ne bi dobil, saj je njegov opus premalo obsežen. Ne glede na sodobne birokratske prepreke pa vsi vemo, da je bil Prešeren pesnik evropskega, celo svetovnega formata. In lahko smo počaščeni, da je s pesnjenjem v maternem jeziku dokazal, da je lahko slovenščina odlično izrazno sredstvo, v rokah velikana, seveda.
Pred njim je bolj ali manj sameval Valentin Vodnik – tudi slovničar in slovaropisec – po njem je pesnikov z objavami, ne le knjižnimi, tudi časopisnimi, bistveno več. V drugi polovici 19. stoletja se je močno razmahnila proza, izhajali so slovenski časopisi, slovarji, slovnice. In v Bleiweisovih Novicah se v strokovnih člankih začne oblikovati slovenska terminologija različnih strok. Fran Miklošič je znal modro vključiti Štajerce v enotni knjižni jezik. Z Ivanom Cankarjem doživita svoj vrh kratka proza in dramatika, z ostalimi modernisti ponovno poezija. Učni jezik v šoli je še vedno nemščina, slovenščina je le učni predmet. In tako je ostalo do konca Avstro-Ogrske.
Z novo, skupno slovansko državo se je položaj slovenščine pri nas bistveno izboljšal. Od takrat imamo svoje šolstvo, tudi visoko, saj je bila 1919 ustanovljena Univerza v Ljubljani, 1938 še Akademija znanosti in umetnosti. Odličnim profesorjem, kot sta bila Fran Ramovš in France Kidrič, ni bilo treba ostati v tujini, predavali so doma. In pesniki, kot npr. izjemni Srečko Kosovel, so spet živeli in dozoreli prehitro. Srbska hegemonija je bila celo jugoslovansko obdobje očitna, a obvladljiva. Če smo se ji podredili, smo to storili zavestno, ker smo pač biciklisti: pritiskamo navzdol in popuščamo navzgor. Prilagodljivost in podredljivost nas tepeta, tudi ko gre za domačo politiko: biti slep in gluh, če gre za naše, o onih drugih pa ni, da bi govoril. In potem je tu korupcija, razpasena od vrha do dna in prikrita z neživljenjskimi birokratskimi ukrepi, bolj balkanska kot na Balkanu. Tako je to danes, po 35 letih samostojne države, ki se nam je v preteklosti zdela kot čarobni privid. Kje smo se izgubili? Naj nam bo Trubar s svojim bendom svetli zgled, prav tako Prešeren in Cankar s svojo poklicanostjo in predanostjo, in še mnogi drugi. Tudi danes jih ne manjka, ljudi z vizijo. Ohranjajmo tisto, kar smo dobili od prednikov, in gradimo na teh osnovah. Tudi brez doktoratov so vedeli veliko, ker jih je učilo življenje. In ne poudarjajmo, kaj nam manjka, ampak poglejmo, kaj imamo. In imamo veliko!
Na četrtkovem predavanju o Paulu Gauguinu smo obravnavali tudi sliko s pomenljivim filozofskim naslovom: Od kod prihajamo? Kaj smo mi? Kam gremo? Vsak od nas naj si poskuša odgovoriti na ta vprašanja.
Z nagradami so počaščeni najvidnejši ustvarjalci z različnih področij kulture. Teh področij je vedno več in ustvarjalcev, tudi dobrih, je vedno več. Če ostanemo na področju literature: vsako leto izide v Sloveniji več kot 4000 knjižnih naslovov. Naša grška prijateljica Flora se je naučila slovenščine z branjem Cankarjevih del. Pravi, da sta s Cankarjem sorodni duši, pravi pa tudi, da zaradi množičnosti slovenske kulture ne verjame, da nas je samo dva milijona. Sumi, da sta še dva milijona nekje skrita.
Jožica Narat
Oznake: Kulturni praznik