V četrtek, 19. 12. 2019, smo ob 19. uri v čitalnici Mestne knjižnice Grosuplje prisostvovali koncertu božičnih pesmi. Zapeli smo jih pevke in pevci MePZ U3 Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje. Pesmi za božični program je izbrala dirigentka Gabrijela Cedilnik, korepetitor ter instrumentalist Primož Cedilnik pa nas je ves večer spremljal na klaviaturah.

Večer smo začeli s pesmijo Slavka Zavirška Vse je domače.

Stopim čez prag
v izbo domačo.
Pri oknu je miza
in stoli okrog.
Na mizi
bel prt.
V kotu razpelo
in lučka pod njim.
Vse je domače,
vse je toplo,
kakor v duši,
ki stopi v njo.

Nato je zbor je zapel poznano božično pesem Glej zvezdice božje, ki jo je napisal slovenski skladatelj Leopold Belar (1828–1899) v drugi polovici 19. stoletja. Kot učitelj je služboval po različnih krajih, povsod je vodil tudi cerkveno petje in komponiral slovenska in latinska cerkvena dela, ki so po melodiki blizu ljudskemu občutju.

Sledila je recitacija pesmi Ivana Preglja Božičnica.

Jaz grem na pot, na daljno pot,
tja v mesto Betlehem –
vse mesto spi, kaj da bedi
hlev samcat sam ob njem?

In hodim truden mimo koč
in mimo mest, vasi.
Težke so noge in srce
tisoč mori reči.

Vso žalost mrak, obup in strah
sem vzel s seboj.
Če me zavrgel bodeš Ti,
kam denem se nocoj?

Vse mesto spi, kaj da bedi
hlev samcat sam ob njem?
Jaz grem na pot, na daljno pot,
tja v mesto Betlehem!

Božične pesmi pomagajo pripraviti pravo božično vzdušje. Z njimi hladna zimska jutra v trenutku postanejo toplejša, bolj vesela in prijetna. Okraševanje smrekice, peka piškotov, druženje z najbližjimi ali kar že imate v načrtu, bo bolj prijetno in boste počeli z več navdušenja, če boste poleg poslušali katero od božičnih pesmi. Ena takih je pesem neznanega avtorja Mesto Betlehem počiva. Solo je pel Tone Zalar.

Marija Kmetova (1881–1974) je bila pomembna pisateljica med obema vojnama. Poslušali smo odlomek iz njene črtice Na sveti večer:

»Na sveti večer pojejo zvonovi posebno pesem. Ni veselja v njih kakor za veliko noč; tudi ni otožnosti kakor o vseh svetih in ne sonca kakor na Rešnje telo. V vsakem zvoku je začudenje na sveti večer, je kakor pritajena skrivnost onega velikega čudeža, da je Bog zares prišel na svet, da je sam živi Bog prišel zares iz nebes na svet, na to revno, bedno zemljo, med te revne, še bednejše ljudi.

In poslušaš zvonove in se zamisliš:

Kako je bilo, ko sta hodila Marija in Jožef po svetu in iskala prenočišča. Pa je prišla noč in je prišel mraz in »v borne jasli je bilo položeno Dete …

In poslušaš zvonove in se zamisliš in si zaželiš miru, miru – svetega večera si zaželiš za zdaj in vekomaj.«

Slovenske božične pesmi so pravi zaklad našega narodnega izročila. Čuvati in obnavljati jih moramo, da se ta zaklad ne bi izgubil, da bi ljudje današnjega in jutrišnjega dne še poznali te pesmi in jih radi prepevali. Prisluhnili smo pesmi neznanega avtorja Pred tebe, božje Dete. V duetu sta peli altistka Mira Anžlovar in sopranistka Marija Samec.

Stano Kosovel, brat slavnejšega Srečka, nas je v pesmi Božič spomnil, da nam je bilo božje Dete rojeno za življenje, trpljenje in odrešenje.

Božič gre na belem konju,
v rokah nosi jelovino,
v jaslih drobno božje Dete.

Kaj pri nas bo s konjem belim,
kaj z dišečo jelovino,
kaj z otrokom siromašnim?

Belca v širni svet požene,
v vsako mesto, v zadnje selo –
sneg zamete nam deželo.

Z jelovino v hišo stopi,
srca zveže, duše spravi,
da bo mir ljudem v nižavi.

Dete v jaslicah ostavi,
da doraste za življenje,
za življenje, za trpljenje
in za naše odrešenje.

Pesem Pastirci, kam hitite je napisal Andrej Vavken (1838–1898), slovenski orglavec, cerkveni skladatelj in pedagog. Izdal je več zbirk cerkvenih pesmi. Mnoge so ponarodele. Solo je pel Tine Zibelnik.

V dvorani so bile postavljene glinene jaslice, ki so še poglobile občutje prihajajočega božiča.

Jaslice so kipci ali slike, postavljeni za božične praznike kot ponazoritev Kristusovega rojstva. Značilne so za rimskokatoliško cerkev in katoliške cerkve vzhodnega obreda, piše v wikipediji. Ves večer smo občudovali v dvorani razstavljene originalne jaslice kiparke in slikarke Ane Korenč, mojstrice slovenskih glinenih jaslic, ki se je tudi udeležiula koncerta. Rodila se je v Mokronogu na Dolenjskem, nekaj časa živela v Šmartnem pod Šmarno goro, nato pa se je preselila v Škofjo Loko, kjer ustvarja še danes. Razstavljala je skoraj po vsem svetu, njene jaslice so v Jeruzalemu, vidite jih lahko tudi na stalni razstavi jaslic na Brezjah. O jaslicah zna povedati marsikaj, česar wikipedija ne ve. Po koncertu so se mnogi ustavili ob jaslicah in se pogovorili z avtorico ob njeni postavitvi božične zgodbe.

Venček evropskih božičnih pesmi – beneško, tirolsko, finsko in estonsko –  je v slovenščino prepesnila naša dirigentka in pesnica Gabrijela Cedilnik. Zapel jih je ženski del MePZ U3, solo je pela sopranistka Marica Meglen, v duetu pa sta nastopili altistka Anica Zalar in sopranistka Marija Samec. Na zvončke je igrala Karmina Zadnik.

Ljudska pesem Marija je bedela v hlevu nam razkriva razmišljanje preprostega človeka o Kristusovem rojstvu v mrzlem hlevcu na koncu vasi.

Marija je bedela v hlevu,
v svetem mestu Betlehemu.
Ko Jezusa je porodila,
tako je rekla, govorila:
»Nocoj je zunaj mrzla noč.
Kdo bo mi, materi, v pomoč,
vsaj ta čas, da bo dan pred vrati?
O da bi hotel Bog poslati
dva angela, golobca dva,
da bi prinesla mi pleničice,
povoje bele, zlikane,
da vanje bi povila Jezusa.«
Še komaj to spregovori,
zbor angelov k njej prileti,
prinese ji plenic kar dvoje
in bele, zlikane povoje;
ji dá mehko blazinico,
pojoč nebeško Glorijo.
Marija je povila Jezusa,
preljubega Zveličarja …

Poslušali smo še pesem Sancta Maria Johannesa Schweitzerja, ki jo je za mešani zbor priredil Miro Kokol.
Tone Pavček pa je v zbirki esejev Čas duše – čas telesa zapisal svoje misli o Posvečenosti rojstva.

“December, zadnji mesec v letu, pravzaprav ni mesec konca, ampak začetka. V njem se kar po redu vrste velika rojstva, ki zanikujejo konec in poveličujejo začetek – čudež rojstva. Tako december s svojimi prazniki v znamenju večnega človekovega upanja in pričakovanja rojstva Človekovega (sonca) in novega leta, nam Slovencem pa je usoda poklonila še rojstni dan prvega pevca med našimi pevci, Prešerna, in ne manj prešeren dan rojstva državne samostojnosti.

Rojstvo! Prvi mejnik in večni majnik, ko se spočne življenje in svet obnavlja. Zmeraj, kadar mi pade mrak na oči, kadar ne vidim rešnega pota, me rešuje čudežna beseda, beseda besed, alfa in omega – rojstvo. Ta, ki je neskončno več od smrti in od niča, ta, ki neprestano menjava staro z novim, mrtvo z živim, odhod s prihodom, pošilja med nas iz vesolja otroke – kuštrave angele za srečo in na veselje.

Čas, ki se premaguje s časom, in to z vedno novimi rojstvi, nam, kakor je videti, ni najbolj naklonjen. Ne daje ne pravljic ne res dobrih zgodb. Nemara tudi zato ne, ker ne premoremo dovolj otroškosti ne vere ne truda ne posvečenosti. A vendar ne more še biti res, da smo prerasli pravljičnost in smo s svojo goloto in gluhoto nezaželeni in neprimerni gostje na prazniku otrok. Večina teh decembrskih praznikov, časa rojstev je slej ko prej v čaru pričakovanj. V tem čaru pa je zmeraj prostor tako za zanos ljubezni kot za milost vere, ali vsaj za tisto oživljajoče upanje, da življenje nikoli ne obupa.

France Vodnik je napisal pesem Sveta noč.

Nocoj me plášiš, noč, oj sveta noč,
vsa dobra si, mesec straži nad vasmi;
v vseh čistih dušah se to uro Bog rodi –
oh, nocoj je bela, bela noč …

Nocoj je ugasnil v meni srčni ogenj vroč
in sem utonil v morje božjega mirú;
ugledal sem cesto, ki drži domu –
oh, nocoj je bela, bela noč …

Nocoj sem čudno dober vsem ljudem,
na srca vsa bi se naslonil plakajoč;
svetal sem našel v svoji duši Betlehem –
oh, nocoj je bela, bela noč …

Tenorist Tone Zalar je zapel pesem Beli božič, ki je nastala leta 1940. Peli so jo ameriški vojaki v Evropi, ki so hrepeneli po svoji domovini in želeli božič praznovati v krogu svojih domačih. Nostalgično pesem, ki jo srečamo v mnogih ameriških filmih, je napisal Irving Berlin. Slovensko besedilo je spesnila Gabrijela Cedilnik.

Lirično besedilo Emilijana Cevca Rožni venec iz zbirke Preproste stvari nas z iskrenim navdušenjem popelje v pravljičnost božičnega večera, kakršnega danes, ob vsej naglici in površnosti, ne poznamo več.

Spomin božičnih večerov.

Vonj kadila in kaplje blagoslovljene vode, utripanje svečk pred jaslicami, napev božičnih pesmi. Ovce po hribcu, pastirci, ki imajo vsak svoje ime, in sveta Družina v hlevcu. Tako lepo je moliti: »Ki si ga devica rodila!« Med vsemi roženvenskimi skrivnostmi mi je ta najljubša. Ob njej vedno zagledam Marijo, klečečo ob jaslih, kjer je sveto Dete, in angele, ki pojo glorijo nad pastirskimi poljanami. Vselej mi je žal, kadar je  je konec. – Sveti večer je nekaj tako lepega – toda brez rožnega venca bi ga ne bilo. Očetov glas je bil tedaj pretresljivo spremenjen, lahno se tresoč, in vsak sveti večer je imel oče solze v očeh, da so se lučke jaslic lesketale v njih.

Ni svetega večera brez pesmi Sveta noč. Lani smo se spominjali 200. obletnice nastanka te čudovite pesmi, ki je zmogla ustaviti za nekaj minut celo vojno in združiti v skupni pesmi sovražni vojski. In nikoli se je ne naveličamo poslušati.

Prisluhnili smo še voščiloma Helene Ložar Podlogar in Janeza Medveška, ki smo se jim pridružili tudi vsi nastopajoči, in pesmi Želimo vam srečen božič, v kateri je solo pel Lado Burgar.

Helena Ložar Podlogar

Spet za leto smo starejši,
za izkušnje bogatejši.
Vse kar se nam je zgodilo,
se v spomin bo preselilo.

In globoko v spominu,
so prijat’lji naši zbrani.
Vošč’mo jim miru in sreče,
Bog jim zdravje naj ohrani.

Naj jim zvezda repatica
vedno kaže pravo pot,
da jim leto, ki prihaja,
bo minilo brez zablod.

Janez Medvešek

Srečo iskati v bogastvu je greh.
Je posel za nore,
zapravljanje časa
in prazno iskanje …
Sreča domuje
v majhnih stvareh!

Lepa naj bosta ta BOŽIČ
in NOVO LETO!
In vsi dnevi, ki prihajajo.
Srečni in zdravi naj bodo.
Sestavljeni iz drobnih sreč,
sreč, ki so v majhnih stvareh.

Vsega lepega je enkrat konec. Da smo uspeli pripraviti ta večer, je zaslužnih vseh 26 članic in članov MePZ U3, ki deluje v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje. Še posebej smo hvaležni naši dirigentki Gabrijeli Cedilnik, avtorici scenarija in prevajalki pesmi ter zborovodkinji, ki  je poleg skupinskih vaj z zborom s solisti vadila še posebej, tudi na svojem domu. Primož Cedilnik, korepetitor in instrumentalist, je posebej pripravljal moški del zbora, soliste in nas ves večer spremljal na klaviaturah, da so pesmi lepše in bolj slovesno zazvenele.

Kot pevci solisti in v duetih so nastopili: tenorista Tone Zalar in Lado Burgar, basist Tine Zibelnik in sopranistki Marica Meglen in Marija Samec ter altistki Mira Anžlovar in Anica Zalar. Na zvončke je igrala Karmina Zadnik.

Program so povezovali in recitirali: Ivo Puhar in Tine Zibelnik ter Irma Antončič in Marija Samec, ki je napisala vezno besedilo in izbrala prazniku primerno vezano in nevezano besedo.

Za razstavo jaslic, ki so obogatile s svojim sporočilom naš koncert, smo se zahvalili umetnici Ani Korenč in njenemu možu Andreju. Za smrečice, ki so polepšali prostor, je poskrbel Tone Zalar. Koncert je posnel Brane Petrovič in si ga lako ogledate na YouTube (branepet) ali pa tukaj.

Posebno zahvalo smo dolžni Mestni knjižnici Grosuplje in njeni direktorici Roži Kek, ki nam je vedno omogočila dodatne vaje v svojih prostorih in tudi današnji koncert v lepi veliki čitalnici. Hvala tudi številnim poslušalcem in našim zvestim prijateljem, ki ste nas prišli na ta večer poslušat. Skupaj smo ustvarili božično vzdušje, ki naj nas vse spremlja skozi prihajajoče praznike.

Besedilo je napisala Marija Samec, fotografirala je Vera Puhar