Naš vodnik Tone nas je že večkrat peljal na Kočevsko. Tokratni cilj je bil Rajhenav z okolico.

Kočevski Rog je del Dinarskega gorstva,  okrog 35 km dolgo in 15 km široko planotasto pogorje med Kočevskim poljem, Suho Krajino, Kolpo in Belo Krajino. Je najredkeje poseljeno območje Slovenije. Zanj je značilen kraški teren, odsotnost površinskih voda, prometna odročnost in izredna gozdnatost, saj kar 80 odstotkov Kočevske prerašča gozd.  Na Kočevskem je šest ohranjenih pragozdov oziroma njihovih ostankov. Zaslužni za ohranitev pragozdov so nekdanji lastniki, grofi Auerspergi, in njihov glavni gozdar,

dr. Leopold Hufnagel. Leta 1892 so se v načrtu za gospodarjenje z gozdovi odločili za sonaravno gospodarjenje in  izločili nekatere dele, ki naj se ohranijo kot pragozd. Na Kočevskem so Kočevski Nemci živeli več kot 600 let, v začetku 2. svetovne vojne so se izselili. Izginilo je več kot sto kočevarskih vasi, od preko 120 cerkva in kapel se jih je ohranilo samo 28.

Zaradi ugodne vremenske napovedi, se nas je v soboto, 19. oktobra, zbralo kar sedemnajst  pohodnic in pohodnikov UTŽO Grosuplje. Mimo Turjaka in Ribnice smo se zapeljali do Kočevja, kjer smo zavili proti vzhodu. Peljali smo se skozi Cvišlerje,  Onek, Laze pri Oneku in malo pred Koprivnikom zavili na makadamsko cesto proti Rajhenavu. Parkirali  smo  pri prvi hiši v vasi, ki je edina naseljena. Takoj sta nas prišli pozdravit zelo prijazni ovčarki Rozi in Kala. Gospodinja nam je pripravila kavo, brez katere se naši pohodi skoraj ne morejo začeti.

Rajhenav leži 661 m nad morjem in je eno najstarejših kočevarskih naselij. Pred 2. svetovno vojno je v vasi živelo okrog 250 Kočevarjev, ki so se pred začetkom vojne izselili. Med vojno je bila vas požgana. Po vojni je bila tu farma Jugoslovanske ljudske armade, ki so jo julija 1991 zavzele

enote Teritorialne obrambe. Leta 1996 je od Sklada za kmetijska zemljišča Alojz Brdnik vzel v najem 160 hektarov kmetijskih površin. S Štajerske se je z družino preselil na Kočevsko in začel krčiti zaraščene travne površine. Pričeli so z vzrejo brezrogega goveda pasme Limuzin, ki se do oktobra pase na ograjenih pašnikih, zaščitenih z električnim pastirjem.  Nov hlev so postavili leta 2007, kar jim je olajšalo delo in omogočilo povečati število živali. Redijo živali za meso, plemenske bikce prodajajo za razplod in imajo testno  postajo za

plemenske živali. Redijo tudi konje in osle. Koze pa poskrbijo, da se travne površine, kjer delo s stroji ni možno, ne zaraščajo.

Naš pohod smo pričeli na začetku vasi po Roški planinski poti, ki je označena z zeleno medvedjo šapo na beli podlagi. Pot se je zložno vzpenjala, tako da smo lahko opazovali naravo v najlepših jesenskih barvah. V pol ure smo prišli do gozdarske koče, kjer je postavljena tabla, ki seznanja mimoidoče s posebnostmi tega področja. Nadaljevali smo v predel, kjer raste Rajhenavska jelka – kraljica Roga, ki je eno najvišjih dreves te vrste v Sloveniji. Visoka je 51,5 m, njen

premer je 1,6 m, obseg pa 5  m. Njena starost je ocenjena na 500 let, vzklila je v času, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko.

Kraljica Roga nas je napolnila z dodatno energijo, tako da smo pohod nadaljevali do pragozda. Rajhenavski pragozd v osrčju Kočevskega Roga je spomeniško zaščiten. Razteza se na  51 hektarjih na nadmorski višini 870 – 920 metrov. To je nedotaknjeno področje z najlepšimi jelkami in bukvami, ki ga ureja narava sama. Prirast drevesne mase je

v pragozdu precej večji, kot v gozdovih, ki jih upravlja človek.  Ko v pragozdu drevo propade, ga hitro nadomestijo številna mlada drevesca, ki tekmujejo v borbi za svetlobo in tukaj resnično preživijo  samo najboljši. Trohneča drevesa so hrana za številne mikroorganizme, žuželke, glive, s temi pa se hranijo ptice in večje živali. Turistični obiski v pragozdovih so prepovedani, s posebnim dovoljenjem imajo vstop samo raziskovalci. Zato je tik ob pragozdu speljana pot, s katere lahko pogledamo na nekatere njegove dele in si preberemo obvestilne table. Po ogledu smo se sprehodili še do lesenega slavoloka, kjer smo se na klopcah odpočili in se okrepčali.

V Rajhenav smo se vrnili po isti poti. Celotno krožno pot smo prehodili v štirih urah. Gospa Majda nam je v tem času skuhala dobro malico in  postregla s sokom, ki ga delajo iz starih vrst jabolk. Malico smo pojedli pod mogočnim toplarjem, ki ga je gospodar Alojz pripeljal iz okolice Litije in ga v Rajhenavu ponovno sestavil.

Medveda med našim pohodom nismo srečali. Se nas je ustrašil? Prav gotovo nas je opazoval  izza kakšne debele bukve, saj je s kupom iztrebkov na poti dal vedeti, da se gibljemo po njegovem teritoriju.

Zapisala: Danica Nežič
Fotografije: Danica Nežič in Vida Curk

Oznake: Rajhenav, rajhenavska jelka, Rog