Turistično društvo Županova jama vsako leto organizira pohod po delčku poti E6. Pohod poteka od centra Grosupljega proti Spodnji Slivnici, naprej v vas Cerovo in dalje do Županove jame. Ob tej priložnosti si je možno z vodičem ogledati tudi

Županovo jamo. Lani je bila odmevna slovesnost v vasi Cerovo. Ogledali smo si prenovljeno središče vasi ter razširjeno gozdno učno pot Po sledeh vodomca. Po slovesnosti smo se napotili po evropski pešpoti proti Županovi jami. Spotoma sem spoznal g. Jožeta Praha, predsednika komisije za evropske pešpoti v Sloveniji. Prijeten in zgovoren mož. Dal mi je vizitko in pozneje sem ga prosil za kakršnekoli podatke o poti E6, kajti resno sem razmišljal o tem, da še sam prehodim to stezo. Dobil sem podatke o kontrolnih točkah,  torej o vseh objektih, kjer je možno prespati in se najesti, obiskati pa je potrebno tudi številne kmetije, gostilne, skratka točke, kjer hranijo žige. Na poti E6 je potrebno v dnevnik pridobiti 39 žigov. Bil sem navdušen, vse je bilo kot na dlani. Pregledal sem časovne razdalje ter določil primerna mesta za prenočevanje. Ogrodje je bilo torej narejeno. Za popotovanje sem navdušil še nekaj zanesenjakov. Še malo počakamo na lepše vreme, pa gremo. Maja je namreč kar naprej deževalo.

Imel sem čas in sem poklical vse točke, kjer sem predvidel prenočevanje, da povprašam za ceno, kaj nudijo za jesti, ali imajo tudi tuš in druge sanitarije.

Poklical sem Partizanski dom na Mali Kopi, nihče se ni javljal. Morda so pa tam ob koncu tedna, pa spet ni bilo nobenega odgovora. Na forumu sem bral samo negativne ocene o tem domu,  da sploh ni bil odprt, ko so pohodniki želeli prenočiti, in pomislil, mogoče pa je že propadel. Poklical sem še Grmovškov dom na

Veliki Kopi, pa tudi tam ni bilo odziva. Nekaj je narobe, shema kontrolnih točk ni realna. Šele sedaj sem pomislil na podatke z interneta. Seveda sem dobil takoj »žive« telefonske številke obeh domov. Prijazni upravljalci so tam in dogovoril sem se za prvo nočitev na naši poti proti Strunjanu.

Tako sem prekontroliral vsa prenočišča, obenem pa sem dobil tudi ceno za uslugo. Cene so zelo različne. Na začetku poti na Koroškem je možno prenočevati v planinskih kočah. Z veljavno planinsko izkaznico je cena prenočevanja dokaj ugodno in tudi cena hrane je sprejemljiva. Ampak vsega lepega je bilo konec pri Planinski koči na Čreti. Od tam naprej se hodi proti

Motniku in nato mimo Trojan na Limbarsko goro. Tam ni več prenočišč. Kam pa sedaj? Poklical sem Hotel Trojane. Prijazni fantje so mi potrdili, da prenočevanje pri njih stane samo 40€, hrano je treba plačati posebej. Kar malo šokantno, če stane polpenzion na Andrejevem domu na Slemenu 20€. Kličem v Moravče – to je široka dolina, nekaj že moramo dobiti. V samem naselju ni prenočišč, priporočali pa so mi Hotel Vega na Dolskem, kar je precej stran od začrtane poti. Na koncu sem odkril nedavno zgrajeno Planinsko kočo Ušte, kar je pomenilo, da bo ta dan pot za dve uri daljša.

V Grosupljem so cene podobne Ljubljanskim – prenočevanje je luksus. Stari Trg pri Ložu – prenočiš lahko v apartmajih, ješ pa v gostilni. Popotovanje se draži. Naprej vodi pot skozi snežniške gozdove do Mašuna. Tamkajšnji objekt se smatra za gostišče in temu primerna je cena za polpenzion: 40€ na osebo. Planinski dom Sviščaki – tam so obdržali še nizko cena. Lepa gesta. Od tam naprej se popotuje po Primorski. Ilirska Bistrica se je prilagodila turizmu in, seveda, navili so tudi svoje cene.

Kolikor bliže se pomikamo proti morju, proti Strunjanu, toliko so višje cene za nastanitev. Rekord imajo v Šmarju pri Kopru – za ležišče 30€ na osebo. Da bo slika še bolj jasna: kdor bo šel na to pot, naj svoj urnik prilagodi delovnemu času Planinske koče na Slavniku. Tam delajo samo ob  sobotah, nedeljah in praznikih. Bolj malo jih skrbi za popotnike in planince, ki pridejo mimo sredi tedna. A je to res planinska koča? Po mojih načrtih bomo šli tam mimo v ponedeljek. Ali naj sedaj vse svoje delo zaradi njih podrem? Najbolje bi bilo, da dom zaprejo še ob sobotah in nedeljah, jim vsaj ne bo treba delati.

Prenočišča so bila torej pod streho, datumi  jasni, ležišča rezervirana. Gremo!

Obrobna ugotovitev: shemo kontrolnih točk na evropski pešpoti E6 je nujno potrebno posodobiti. Velik del podatkov je zastarel –  telefonske številke so napačne, prenočišč ni več tam, kjer so bila  in… in… in …

Svojim popotnikom sem predlagal, da naredimo poizkusno turo, dolgo osem ur. Od Grosupljega naprej ima pot E6 dva kraka. Pri Velikih Lipljenih zavije prvi krak proti Turjaku in naprej do vasi Selo pri Robu, drugi krak zavije proti Želimljam, od tam se

dvigne na Škrilje ter se spusti v dolino Iške. Po Iškem Vintgarju se pot vije naprej do pritoka Zale, tam se povzpne do Krvave Peči in nato do vasi Selo pri Robu. Za prvi preizkus smo 24. 4. 2019 izbrali turo od Grosupljega do vasi Selo, dolgo osem ur. Bili smo utrujeni in zadovoljni, ker smo zmogli.

Za drugi preizkus smo 31. 5. 2019 izbrali turo Želimlje, Škrilje, Iški Vintgar, Krvava Peč, Selo. Pot je težja od prve. Pozna se, da so popotniki tukaj bolj redki. Na začetku poti je lep rdečerumen znak in do vasi Klada je bilo vse v redu. Tam nam je domačin pokazal smer pohoda na Škrilje. Znakov vse do Škrilj nismo več videli.

V Škrilju smo sredi vasi opazili kozolček z raznimi obvestili, vendar o smeri E6 ni bilo nobenega. Po občutku smo zavili desno z glavne poti, šele na robu gozda nam je prijazna gospa potrdila, da smo na pravi poti za iški Vintgar, in kmalu smo opazili tudi prve oznake. Od tam naprej je pot lepo označena in brez zapletov smo prišli v dolino Iške do Doma v Iškem

Vintgarju. Dom je bil zaprt, smerokazi pa so nam govorili, da proti Krvavi peči lahko nadaljujemo po levi strani Iške. Napaka! Malo više proti toku reke bi morali čez most na desni breg. Mosta ni več in morali smo se vrniti nazaj do drugega mostu. Vsaj napačne kažipote bi morali tisti, ki skrbijo za pot, odstraniti, če že ne nameravajo postaviti novega mosta. Pot se je zavlekla, v Selo smo prišli precej pozneje, kot smo predvideli, obara pri g. Roziki pa nas je vseeno počakala.

Preizkus vzdržljivosti smo opravili. Datum odhoda na pot se je hitro bližal, pripraviti smo morali  še stvari, potrebne za 14-dnevo potepanje.

1.dan, 7. 6. 2019, petek, Radelj – Mala Kopa

Na pot od Radlja do Strunjana smo se podali Tone, Ivanka, Marija, Ivana, Ana, Irena in Olga. Torej začnimo.

Vstali smo ob 4. uri, ob petih sta nas dva prijatelja odpeljala na začetek slovenskega dela Evropske pešpoti E6, na prelaz Radelj. Skočili smo še do bližnje avstrijske vasi Ivnik, Eibiswald, se slikali v središču vasi ter se vrnili na prelaz Radelj. Tam smo naredili še eno fotografijo ter se poslovili od šoferjev. Nekaj časa smo hodili po asfaltu, pot pa je kmalu zavila v gozd in kmalu smo prišli do gostilne Žohar. Popili smo kavo ter v dnevnike vtisnili prvi žig. Skozi gozd smo nato po učni poti kmalu prispeli v Radlje ob Dravi. V središču vasi je bil velik živžav. Tam se vsako leto zberejo osnovnošolci iz vse

Slovenije. Na trgu je bilo več pokritih prostorov, kjer se je prepevalo in igralo – osnovnošolci so se zabavali. Oblečeni smo bili v rumene majice in na glavah smo imeli rumene čepice, znak pohodnikov po E6. V trenutku nas je odkril navdušen pohodnik po E6, gospod Ludvik. Pripovedoval nam je o zanimivostih Radelj ter nam pojasnil, da nas čaka najtežji del poti E6, 6 ur vzpona do Male Kope.

Kmalu smo prečkali Dravo pri Vuhredu ter se zagrizli v hrib. Pred tem pa smo si vzeli čas za počitek. Ivana je potožila, da ima žulj na nogi in Irena ji je pomagala z obližem, tako da je lahko nadaljevala pot. Irena se je hudovala, zakaj sem izbral za prvi dan najtežji del poti. Popili smo zaloge vode. Pot se je vila navzgor v hrib po gozdu in  pritiskala je vročina. Do Svetega Antona na Pohorju smo še kar dobro korakali. Pri prijazni domačinki smo si natočili sveže vode iz njihovega lastnega vodovoda. Od tam naprej je pot še bolj strma. Po gozdu se pomikamo vse bolj počasi, zdelujeta nas vročina in utrujenost. V Partizanski dom smo prišli ob 19. uri. Oskrbnica nam je hitro postregla pijačo, za večerjo smo dobili dober golaž in počasi smo prišli k sebi.

Stroški dneva: 28€ polpenzion, vse drugo 7€, skupaj 35€ na osebo (malico smo prinesli od doma!)

2.dan, 8. 6. 2019, sobota, Mala Kopa  – Andrejev dom na Slemenu  

Že prejšnji večer nas je obiskala Ana Marija, naša prijateljica in podpornica iz Šole zdravja. Pokazala nam je hišico, kjer pozimi prenočuje, ko je sneg in so tukaj smučarji. Po zajtrku smo naredili skupno fotografijo ter se napotili v dolino. Najprej spust do Turiške vasi, kjer smo zavili proti letališču Slovenj Gradec. Tam naj bi dobili žig. Vse je bilo zaprto in nikjer nikogar. Po ravnem polju smo se sprehodili do vasi Vodrež.

Smerne table so nas usmerile naprej proti razvalinam nekoč mogočnega gradu Vodrež. Po 200 m hudega vzpona smo naleteli na klopco v senci. Lepa priložnost za malico. Skakljanja po ravnini pa je bilo konec. Po zmernem klancu smo se dvigovali do Slemena. V zavetju gozda smo se bližali Spodnjemu Razborju. Pred vasjo smo pri opuščeni kmetiji naleteli na častitljivo lipo. Njen premer je več kakor dva metra, šest oseb jo je komaj objelo. Lipa je stara 500 let.

V spodnjem Razborju smo se ustavili v gostilni. Vročina je pritiskala, potrebovali smo osvežitev. Nadaljevali smo proti Zgornjemu Razborju in si tam v vaški gostilni spet vzeli čas za počitek. Zgovorni oštir nas je zabaval v pristni koroški govorici, nam postregel  pijačo ter nam prinesel žig. Neradi smo se napotili naprej, vendar do Andrejevega doma na Slemenu nas je čakalo še 3 ure hoda. V dom smo prišli ob 7. uri zvečer. Prijazni oskrbnici sta nam postregli okusno večerjo.

Stroški dneva: polpenzion 20€ na osebo, ostali stroški 10€,  skupaj 30€ na osebo.

3.dan, 9. 6. 2019, nedelja, Andrejev dom na Slemenu – Koča na Čreti  

Pred zajtrkom smo naredili nekaj razgibalnih vaj. Zjutraj nas je oskrbnica doma ugodno presenetila. Vsakemu od nas je spekla štiri, ja štiri,  jajca rekoč, da so bolj majhna. Krožniki so bili veliki, saj kuharica jajc na manjšem krožniku ne bi mogla prinesti. Po dobrem zajtrku smo se slikali z dobro kuharico, se poslovili in nadaljevali popotovanje proti gostilni Grebenšek. Kmalu smo naleteli na čudovito hišico.

Prijeten par nas je ustavil ter pogostil s pristno slivovico iz okolice. Natočili smo si še svežo vodo iz izvira. V pristni govorici nam je gospodar povedal nekaj zgodbic iz okolice. Poslovili smo se, naša pot se je kmalu nagnila navzdol. V globini se je slišalo žuborenje vode. V uri smo prišli do potoka Hudi potok v Hudi dolini. Slikovita grapa, vredno bi bilo narediti poseben izlet za ogled tamkajšnje narave. Žuboreča voda, visoke stene na bregovih, podzemne jame, pravi biser narave.

Prišli smo do gostilne Grebenšek. Naročili smo nekaj osvežujočih pijač, vročina je bila že peklenska. Žigosali smo naše dnevnike ter se odpravili naprej. Nadaljevali smo čez  travnike in skozi gozd mimo Lepe Njive v Mozirje. Ustavili smo se na črpalki, dobili smo nekaj za piti, tam je tudi žig. Posedeli smo v senci, temperatura se je dvignila. Telefoni so prikazovali, da je v okolici že 30 stopinj. Vzpon proti Čreti v tej vročini? Malo smo še počivali, potem pa smo odšli na pot. Po gozdni poti smo počasi prispeli do Koče na Čreti. Po dobri večerji v družbi prijetne oskrbnice koče smo šli zadovoljni spat.

Stroški dneva: polpenzion 24€ na osebo, drugi stroški 10€, skupaj 34€ na osebo.

4.dan, 10. 6. 2019, ponedeljek, Koča na Čreti –  Planinski dom Ušte 

Ta dan nas je čakal najdaljši pohod. Po dobrem zajtrku (dobili smo pražena jajca!) smo se povzpeli na vrh Marije Črete, kot mu pravijo domačini, oziroma do cerkvice Svete matere božje  na Čreti, ter zavili v smeri Sv. Jošta. Po slemenski poti smo v zavetju gozda do tja potrebovali 2 uri.  V utici smo se malo spočili, žiga pa ni bilo –

ostalo je samo držalo. Nadaljevali smo proti prelazu Lipa. Od tam smo imeli dolgi pohod do Motnika. Poti po pobočju ni in ni hotelo biti konec. V hudi vročini smo le prišli v senco gostilne v Motniku in si privezali dušo. Napotili smo se dalje skozi gozd proti Trojanam, nato na Limbarsko goro in naprej v Moravče. Bilo je zelo soparno in le počasi smo napredovali proti Planinskemu domu Ušte. V domu so nas lepo postregli in nas pocrkljali, tako da smo bili spet pripravljeni na boj.

Stroški dneva: polpenzion 20€ na osebo, drugi stroški 10€, skupaj 30€ na osebo.

5.dan, 11. 6. 2019, torek, Planinski dom Ušte – Janče

Ta dan je bila tura krajša, ni se nam mudilo. Šli smo od Planinskega doma Ušte po cesti do vasi Katarija. Tam smo žigosali dnevnike ter se povzpeli

do sv. Miklavža nad Savo, zavetnika brodarjev in popotnikov. Spustili smo se v Veliko vas ter navzdol v Senožeti. Ustavili smo se v baru, naročili pijačo in počakali, da mine najhujša vročina. Nekatere popotnice so se bale napovedane nevihte, torej smo pohiteli naprej proti Jančam.

Zaradi hude vročine in sopare smo le počasi napredovali in se večkrat ustavljali. Zaradi panike pred nevihto jih je nekaj ušlo naprej, zadnji trije smo vseeno prišli pravi čas pod streho. Vlil se je dež, oskrbnica koče na Jančah pa nas je obvestila, da v Ribnici in Kočevju pada toča, debela kot jajce. Pokazala nam je sliko iz Baške Grape, iz vasi Podbrdo, dve kot jajce veliki ledeni kepi, ki  zagotovo lahko prebijeta strešno kritino. Na Jančah smo dobili večerjo in nekaj popili.

Stroški dneva: polpenzion 20€ na osebo, ostali stroški 10€, skupaj 30€ na osebo

6.dan, 12. 6. 2019, sreda, Janče – Grosuplje

Po udobni poti smo zjutraj pohiteli mimo cerkve sv. Marjete na Prežganju na Veliko Trebeljevo. Blizu kmetije, kjer je žig, je tudi slaščičarna.

Punce so nakupile slaščice za domov, nekaj slaščic smo pa poizkusili takoj. Poklepetali smo z gospodinjo na kmetiji Mlakar ter se napotili naprej proti Grosupljemu. Prenočili bomo v najboljšem hotelu, v domači postelji, veselimo se že

tega, vsi popotniki smo v Grosupljem doma. Na poti proti Grosupljemu smo se ustavili še pri Ireni, eni od popotnic, napojila nas je, dobili smo pito ter jo mahnili domov.

Stroški dneva: ta dan smo spali doma, zato so bili stroški minimalni, pač večerja in zajtrk. Domača oskrba je najbolj šparovna.

7. dan, 13. 6. 2019, četrtek, Selo – Stari Trg pri Ložu

Pot nadaljuje samo pet popotnikov. Ena popotnica ima že rezervirano bivanje na morju, druga ima smrt v širši družini. Marija, Ivanka, Ana, Olga in Tone smo se zjutraj ob 6 uri dobili pred knjižnico Grosuplje ter dokumentirali odhod s skupno fotografijo.

Šoferja sta nas nato odpeljala na izhodišče v Selo pri Robu. Del poti od Grosupljega do Sela smo prehodili že v času priprav na pohod. Na križišču evropskih pešpoti E6 in E7 smo se še fotografirali, odpustili šoferja ter šli novim dogodivščinam naproti.

Iz vasi Selo smo torej peterica lagodno nadaljevali pot proti morju. Deloma po gozdu in malo po asfaltu smo kmalu prišli v Mramorovo. Od tam naprej vodi prijetna gozdna poti v Novo vas na Blokah. Poiskali smo zavetje v gostilni in se odžejali. Po označeni poti smo nadaljevali proti

Staremu trgu, kjer bomo prenočili. Dobro uro smo hodili po ravnem polju do vasi Metulje (Metlé rečejo domačini). Tam smo se malo spočili, ker nas je čakal enourni vzpon na sedlo. Na križišču cest brez oznak smo zavili na eno in nadaljevali po gozdu. Že malo utrujeni smo prišli do lovske koče. Veselo smo posedli po klopeh, kmalu pa je mimo pripeljalo terensko vozilo in iz njega sta stopila dva možakarja lovca. Kmalu smo zvedeli, da smo na napačni poti, tolažila pa sta nas, da smo izgubili le pol ure.

Prijazno. Razkazala sta nam lovsko kočo, ki jo prenavljajo, ter nam pokazali smer našega potepanja proti Staremu trgu. Skozi gozd smo kmalu prišli na makadamsko cesto, ki povezuje Loški Potok in Stari trg. Po makadamu in v vročini smo počasi korakali v dolino.

Ob cesti smo srečali tudi policijski avto – marico. Kaj le tu počne policija? Marija kot naša ambasadorka jih je ogovorila ter v šali vprašala, če nas zapeljejo v Stari Trg. Po kratkem posvetovanju so rekli, naj vstopimo. Odpeljali nas bodo iz varnostnih razlogov. To je območje, kjer migranti skrivaj prekoračujejo slovensko mejo. Ti ljudje že na daleč smrdijo in oni jih že na daleč zavohajo. Z marico so nas pripeljali v Stari trg. Niso uporabili pendrekov, opozorili pa so nas, naj posebej pazimo od Ilirske Bistrice naprej, tam je migrantska pot proti Kozini, dolini Glinščice ter v Trst. Odpočili smo se v gostilni Škriban, nekaj povečerjali ter odšli spat v apartmaje Amalije Kandare.

Stroški dneva: prenočišče 20€, večerja, pijača in trgovina 25€,  skupaj 45€ na osebo.

8. dan, 14. 6. 2019, petek, Stari Trg pri Ložu – Mašun

Pred hišo v Starem trgu, kjer smo prenočili, smo še naredili fotografijo, potem pa smo se po ravninskih vaseh sprehodili do gradu Snežnik.

Za obiskovalce ga odprejo šele ob 10. uri, mi pa smo prišli že kmalu po osmi uri. Pregledali smo vse stavbe naokoli, vendar žiga ni bilo. Olga je vseeno potrkala na grajska vrata, ta so se odprla in grajska gospa nam je milostno dovolila, da

žigosamo svoje dnevnike. Potem smo se podali na dolgi pohod po snežniških gozdovih. Šele, ko 6 ur hitiš skozi gozd pri 30 stopinjah vročine, se zaveš, kako prostrani so ti gozdovi. Kljub napovedim medveda nismo srečali, drži pa, da so popotnice bile glasne in nejevoljne.

Medved se je verjetno ustrašil in jo popihal stran od nevarnosti. Rešitev od vročine in lakote nam je ponudilo gostišče v Mašunu. Sprva nezadovoljni s ceno smo po postrežbi pohvalili kuharja in natakarico za odlično večerjo. Prosili smo natakarico, naj nam pripravi suhi zajtrk, kajti naslednje jutro moramo zgodaj na pot.

Stroški dneva: polpenzion ter pivo 42€ na osebo.

9. dan, 15. 6. 2019, sobota, Mašun – Snežnik – Sviščaki

Vstali smo zelo zgodaj, Marija nam je pripravila kavico, malo smo potelovadili in smo šli. Ta dan bomo osvojili najvišji vrh na poti E6,  Snežnik, 1794 m visok  hrib. Pohiteli smo, napovedana je bila vročina do 30 stopinj. Pot se vije skozi gozd in dve uri smo se potikali po sorazmerno ravnem terenu, sploh se nismo začeli dvigovati.

Potem pa se je pot naenkrat temeljito nagnila in grizli smo kolena proti Vrhu pekla (to ime sem našel na zemljevidu!). Končno je strmina malo popustila, prišli smo do ravnine, ki se imenuje Dno pekla – tudi v redu. Nadaljevali smo po strmem svetu Malega Snežnika. Spotoma nas je presenetila

nenapovedana ploha. Hitro smo oblekli vetrovke. Dež je pojenjal, se zopet vlil, mi smo pa oblačili in slačili vetrovke. Po petih urah vzpona smo končno prispeli v Kočo na Snežniku. Koča je bila nabito polna, zasedli so jo planinci iz Pulja. Tam smo se spočili in okrepčali ter se napotili proti Planinski koči na Sviščakih. Spotoma so mi dekleta pomagala nabrati poganjke ruševja. Potrebujem jih za pripravo planinskega okrepčila, imenujem ga »ruševec«. Dve pesti poganjkov dam v pet litrsko stekleno posodo ter zalijem s tretjino kozarca medu.  Pustim en teden na toplem podstrešju,

nato napolnim posodo z odličnim hruškovim žganjem. Po enem mesecu pripravek precedim in pijača planincev je nared.

V dveh urah smo se spustili do Planinskega doma Sviščaki. Dom izgleda klavrno, gotovo že 30 let niso vanj nič vlagali. Neurejena oklica, zasilno prenočišče kakor kje v najslabšem bivaku v gorah. V ozkem prostoru je deset ležišč. Vajeni vsega hudega se nismo veliko pritoževali.

Stroški dneva: polpenzion 20€ na osebo.

10. dan, 16. 6. 2019, nedelja, Sviščaki – Ilirska Bistrica – Kmetija Bubec v vasi Brce

Pot proti Kozleku. To je bil  do sedaj najlepši del poti. Pot se rahlo spušča po gozdu navzdol, hladno je. Kozlek je 997 m visoka vzpetina nad Ilirsko Bistrico, na vrhu je Planinska koča, z razgledišča je odličen razgled v dolino na nanizane vasi ter na Ilirsko Bistrico. Po gozdnem labirintu  smo kmalu prišli na lepe travnate jase, grmičevje je le še tu in tam, pojavila se je tudi ravnina. Temperatura se je dvigovala, čimprej smo hoteli priti do Koče na Kozleku. Po strmem vzponu smo le prišli do nje. Po kratkem počitku smo si ogledali okolico in oskrbnika povprašali za pot naprej.

Z veseljem nam je pojasnil potek poti, opozoril pa nas je, da del poti E6 uporabljajo migranti. Videli bomo veliko odvrženih stvari. Posebej je poudaril, naj se ničesar ne dotikamo. Res smo kmalu videli odvržene natlačene nahrbtnike ter polno raznih predmetov: oblačila, čevlje, odeje… Videli smo vlomljen vikend, notri je bilo vse razbito ter napolnjeno z odejami, nahrbtniki ter drugo odvrženo opremo.

Spomnil sem se pripovedovanja oskrbnice na Sviščakih, da migranti redno prihajajo mimo. Da jim vodo in potem pokliče policijo. Oskrbniki koče na Sviščakih se ne čutijo varne. Opozorila nas je, naj bomo na nadaljnji poti posebej pozorni. Migrantska pot se vije od Hrvaške mimo Ilirske Bistrice naprej skozi Brkinske vasi,  mimo Kozine in po dolini Glinščice v Trst. Po hudi vročini smo zvečer, vidno izčrpani, prišli na kmetijo Bubec. Povečerjali smo, malo poklepetali ter se odpravili k počitku. Nismo vedeli, kaj nas čaka naslednje jutro. Vročina je še kar vztrajala.

Stroški dneva: 43€ na osebo.

11. dan, 17. 6. 2019, ponedeljek, Kmetija Bubec – Kmetija Babuder v Velikih Ločah

Sicer naspani pa še rahlo utrujeni smo se v jutranjem hladu sprehodili po zeleni dolini potoka Posrtev do kraja Pregarje. Prikazal se nam je gričevnat

svet Brkinov, po večinoma asfaltni poti so nas oznake varno peljale naprej. Ko pa smo zapustili asfalt ter se prebijali skozi gozd ter preko travnikov proti vasi  Ritomeče, je markacij nenadoma zmanjkalo. Vrnili smo se do zadnje markacije ter v

krogu vse preiskali – markacij nismo zasledili. S pomočjo googlove navigacije smo se nekako vendarle prebili do Ritomeč. Oddahnili smo si. Tam so oznake kazale proti vasi Velike Loče, kjer smo na Kmetiji in ranču Babuder  imeli rezerviran polpenzion. Prijazna gospa  Katja nam je postregla z okusno večerjo, pozabili smo na dnevne tegobe in se zadovoljni odpravili spat.

Stroški dneva: polpenzion in pijača 28€ na osebo.

12. dan, 18. 6. 2019, torek, Kmetija Babuder – Šmarje pri Kopru

Zjutraj ob 7 uri smo se odpravili proti Markovščini. Čakali so nas  dolga pot, vzpon na Slavnik ter vroč dan. Dokaj hitro smo zjutraj prišli v Markovščino do gostilne Baša. Bila je zaprta, v ponedeljek in torek ne delajo, zato nismo mogli do žiga. Dobro! Naredili smo skupno fotografijo in se napotili naprej proti Slavniku. Prečili smo Matarsko Podolje ter se mimo Skadanščine zagrizli v hrib, na Slavnik. Na vrhu smo si privoščili počitek in malo slavja,  od tam naprej se do morja samo še spuščamo.

Koča je bila seveda zaprta, odprta je le v soboto in nedeljo. V kovinski škatli so bili razni žigi lokalnih poti, le žiga poti E6 ni bilo. Naredili smo še spominski posnetek ter se odpravili proti Podgori, vasi pod Slavnikom. Nadaljevali smo proti Kraškemu Robu mimo Podpeči in v Hrastovlje. Žig smo dobili, pijače pa ne. Vse gostilne od Markovščine do Šmarja so v ponedeljek in torek zaprte. Nadaljevali smo v Kubed. Poiskali smo gostilno

Jakopin. Tam naj bi bil žig pa tudi na pijačo smo, hudo žejni, upali. Na vrtu v senci sta modrovala dva moža. Dejala sta, da je žig nekje v stari hiši v središču vasi. Odšli smo na drugi konec vasi na kmetijo Jakopin. Gospodar nam je dal pijačo po želji in tako rešil čast vasi. Pojasnil nam je, kje naj iščemo staro hišo, kjer je žig. Hišo smo našli, na njej piše žig, a žiga nismo našli. Obiskali smo vse sosednje hiše, pa nihče ni vedel, kje je žig. Slikali smo staro hišo z napisom žig ter se napotili proti cilju tega dne, proti Šmarju pri Kopru. V Šmarju pri Gostilni Markežič živijo za turizem. Takoj smo bili prijazno postreženi, tam smo tudi večerjali. Prespali smo v apartmajih  Santomas.

Koristno opozorilo prihodnjim pohodnikom. Pohod po E6 načrtujte tako, da v soboto pridete na Slavnik in tam prenočite. Naslednji dan, v nedeljo, pa mirno prehodite pot skozi Podpeč, Hrastovlje, Kubed in ostale vasi. V nedeljo so gostinski lokali še odprti in ne boste hodili lačni in žejni mimo njih

Stroški dneva: spanje v apartmaju Santomas za 2 osebi 60€ , večerja, pijača, nakup v trgovini 30€,  skupaj 90€ za 2 osebi.

13. dan, 19. 6. 2019, sreda, Šmarje pri Kopru – Strunjan

To je bil zadnji dan pohoda. Mariji se je zelo mudilo. Vstali smo ob 5. uri, popili kavo in zajtrkovali. Ob 6. uri zjutraj smo že korakali proti Gažonu in naprej do morja. Hodili smo po lepo asfaltirani poti, promet je bil gost, ljudje so hiteli v službo, večina je še peljala svoje otroke v varstvo. Ob cesti ni bilo sadežev za pokušino. Čakali smo, da naša pot zavije z asfalta. To se seveda ni zgodilo in še naprej smo  capljali po asfaltu. Podplati so nas pekli. Prepričan sem, da so traso pešpoti E6 od Ilirske Bistrice do Strunjana načrtovali  ljudje, ki niso pohodniki. Če bi načrtovalci prehodili pot od Radelj do Ilirske Bistrice, bi opazili, da se večinoma vije po gozdovih, po zelenih jasah, nikakor pa ne po asfaltu kakor tukaj.

Na eni strani Šavrinsko hribovje, na drugi strani morje in vasice ob morju. Lepa, idilična pot. Šavrini so pridni ljudje, vse razpoložljive površine so obdelane, zasajeni so vinogradi, sadovnjaki, posebne primorske rastline, veliko je češenj, breskev…

Postopoma smo se spustili nižje in kmalu trčili na znamenito pot parenzana.  To je trasa želeniške proge od Trsta do Poreča. Leta 1935 so jo Italijani demontirali, trasa pa je ostala odlična kolesarska povezava med Trstom in Porečem. Še malo, pa bomo na cilju. Na poti je bilo veliko kolesarjev. Hodili smo v koloni, ne bi bilo prijetno, če bi se kdo zaletel v nas. Odkorakali smo naprej do našega končnega cilja, do Strunjana in Hotela Krka Talaso. Tja smo prišli ob pol dvanajstih. Odtisnili smo zadnji žig ter se napotili k morju. Posedli smo v senco ter lenarili ob pivu. Nihče od nas ni šel v vodo plavat. Sezuli smo se, namočili noge do kolen, to je bilo naše zadovoljstvo.

Marija je pričakovala hčer, ki jo bo odpeljala domov. Ostali smo najeli taksi do železniške postaje Koper. Namestili so nas na avtobus do Divače. Proga od Kopra do Divače je namenjena samo tovornemu prometu. Naprej smo potovali z vlakom. Ugotovili smo, da je z vlakom boljše potovati kakor z avtom. Vse je bolj enostavno, brez stresa. V Ljubljani smo ujeli vlak za Grosuplje ter kmalu prispeli domov. Tako smo zaključili popotovanje po evropski pešpoti E6. Za nami je bilo 350 kilometrov, ki smo jih prehodili v času največje vročine tega poletja.

Stroški dneva: taksi, vlak, pijača skupaj  25€ na osebo.

Grosuplje, 25. 06. 2019
Besedilo Anton Rajh
Fotografije Olga Meglen in Anton Rajh

 

 

 

Oznake: E6