Malo je ozaveščenih likovnih umetnikov, ki vedo, da gre pri ustvarjanju lutk za posebno vejo likovne umetnosti – za integralno likovno umetnino v gibanju, prostoru in času, saj za lutkovno predstavo likovnik ustvari vse nastopajoče »osebe« – lutke po svoji zamisli, postavi jih v ustrezen prostor, lik in prostor pa ustvarjata medsebojno sporočilno sozvočje ali nasprotje.
Likovna dramaturgija je kompleksna likovna zvrst, ki od ustvarjalca zahteva najprej splošno znanje likovnih zakonitosti, poznavanje bistva gledališke kostumografije in scenografije, predvsem pa mora razumeti bistvo lutkovnega gledališča, ki nikakor ni pomanjšana oblika »velike scene«, ampak ima svoje zakonitosti nadrealnega, pretresljivega in zahteva prostorsko predstavljivost.
Pri nastajanju lutkovne predstave je likovnik glavni režiserjev sodelavec, saj skupaj sprejemata odločitve o najpomembnejših elementih likovne stabilizacije: o izboru lutkovne tehnike, materialu, barvah, oblikah in proporcih v odnosu do lutkarja – interpreta. Pri tem je pomembno, da so vsi elementi usklajeni v enovitosti likovnega jezika.
Lutka je metafora, znak za scensko bitje, ki z likovnimi elementi gledalcu sugerira razumevanje svoje vloge v predstavi. Je idealni »igralec«, ki se – dobro tehnološko realiziran – ne izneveri ustvarjalčevi ideji, saj je v vsem odsev oblikovalne ustvarjalnosti v harmoniji z racionalnimi odločitvami.
Osnovni izziv je režiserjeva ideja, kaj bi rad z izbrano temo sporočil občinstvu, torej KAJ in ZAKAJ, ob tem pa seveda še KOMU. Na vprašanje KAKO likovnik odgovarja tako, da je lutka razvidna in razumljiva; na skicah poišče način stilizacije v osnovnih linijah in barvnih odtenkih, pri tem pa je izbira tehnologije pomemben del likovne dramaturgije – ta je ogrodje vsake lutkovne predstave. Slovenski likovni umetniki so se s svojim osebnim »rokopisom« radi odzvali povabilu režiserjev k sodelovanju pri nastajanju lutkovnih predstav. Večkrat so sami realizirali svoje skice, seveda ob sugestijah tehnologov. T so znali svetovati tudi tistim, ki so se z oblikovanjem lutkovne predstave srečali prvič. Z znanjem in kreativnostjo so omogočili, da so iz skic nastale lutke zaživele na odru. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je treba na prvem mestu omeniti Cirila Jagodica, ki je tehnološko osmislil izvirno marionetno vodilo – horizontalno »ljubljansko vago«. Njegovo delo nadaljuje Mitja Ritmanič. Med pomembnimi tehnologi oblikovalci lutk so še Anja Dolenc, Zdenko Majaron, skoraj poslovenjeni Ivica Bilek, Breda Varl, Branko Caserman, Slavko Rakuša, Jože Lasič, med mlajšimi pa Žiga Lebar in Zoran Srdić Janežič.Razstava obsega izbor lutk najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov, ki so oblikovali lutke za slovenska lutkovna gledališča od začetkov 20. stoletja do zadnjih let.
Začetnik umetniškega lutkovnega gledališča Milan Klemenčič (1875- 1957) je bil evropsko šolan slikar, v Slovenijo je presadil italijansko in nemško tradicijo. Posvečal se je marioneti beneškega modela. Poudarjal je, da so lutkovne predstave njegove najpomembnejše razstave.
Dr. Niko Kuret (1906-1995), je naš znani etnolog, pionir ročnih lutk, je v tridesetih letih namesto »nemškega« Gašperčka na oder ročnih lutk vpeljal slovenskega junaka Pavliho. Zavzemal se je za to, da bi ročna lutka prišla v vsako šolo, v vsak dom.
Nikolaj Pirnat (1903-1948), kipar in slikar, je narisal več skic za marionete Partizanskega lutkovnega gledališča, ki jih je izoblikoval kipar Lojze Lavrič (1914-1954).
Prvemu obdobju novega poklicnega Lutkovnega gledališča Ljubljana pod vodstvom režiserja Jožeta Pengova so dali likovno podobo trije umetniki kiparji: Aljoša Pengov (1913-1983), Mara Kraljeva (1909-2011) in Slavko Hočevar (1927-1996), ki so svoje ustvarjanje posvetili prav kreiranju lutk. V tem obdobju so za Lutkovno gledališče Ljubljana ustvarili skice za lutke tudi naši največji slikarji: simbolistr France Mihelič (1907-1998), ekspresionist Tone Kralj (1900-1975) in ilustratorka Marlenka Stupica (1927). V zadnjih desetletjih 20. stoletja so lutke oblikovali številni vrhunski slikarji in ilustratorji: Janez Vidic (1923-1996), Lidija Osterc (1928-2006), Melita Vovk (1928), Tomaž Kržišnik (1943), Kostja Gatnik (1945), Matjaž Schmidt (1948-2010), Marjan Maček (1948), Marija Lucija Stupica (1950-2002), Danijel Demšar (1954) in filmski režiser Jaka Judnič (1942). Med najodličnejšimi slovenskimi likovnimi umetniki so lutkovni umetnosti svoj delež namenili slikarji Jože Ciuha (1924), Milan Bizovičar (1927-2006) in Jože Tisnikar (1928-1998) ter kipar Peter Černe (1931-2012).
Tehten prispevek k odlični vizualnosti slovenskih lutkovnih predstav so dali umetniki, ki so svoje ustvarjanje posvetili pretežno prav oblikovanju lutk, in to ne le v Sloveniji, ampak so ustvarjali tudi v znanih lutkovnih gledališčih po Evropi: Agata Freyer (1945), Breda Varl (1949), Silvan Omerzu (1995) in Barbara Stupica (1962).
Razstavo dopolnjujejo še lutke odličnih ustvarjalcev Eke Vogelnik (1946), Igorja Cvetka (1949), Braneta Solceta (1951), Alojza Zormana Fojža (1952), Eve Tršar (1967), Andreja Štularja (1967)Sabine Šinko (1968), Jasne Vasti (1971) in Gregorja Lorencija (1973).

Avtorica besedila: akademska slikarka Agata Freyer
Na razstavi je fotografirala Cvetka Bertoncelj