Na zadnjem aprilskem pohodu smo se planinci in pohodniku Univerze za 3. življenjsko obdobje podali na Štajersko, v okolico Velenja, nad tamkajšnjo vas Vinska Gora. Pohod smo začeli pri Grilovi domačiji, lepo obnovljeni

kmečki hiši iz sredine 19. stoletja. Prvotna stavba je bila viničarija, saj je bilo področje Vinske Gore, kot pove že ime, zaradi južne lege in naklona zelo primerno za gojenje trte. Ko pa je ob koncu 19. stoletja trtna uš vinograde uničila, je bila stavba preurejena v

domačijo manjših kmetov. Hiša s črno kuhinjo in takrat dograjena gospodarska poslopja ter okoliški travnik s sadovnjakom, zeliščni vrt, zelenjavni vrt, vodnjak in čebelnjak danes sestavljajo ekomuzej Grilova domačija. Zanjo skrbijo Muzej Velenje ter različna velenjska društva.

Prijazen kustos iz muzeja nam je razkazal hišo, njeno okolico in gospodarska poslopja z lepo zbirko starega kmečkega orodja, ogledali smo si še film o domačiji in njeni zadnji prebivalki, Grilovi Marici, ki je v hiši živela do sredine devetdesetih let minulega stoletja, nato pa smo se odpravili na pohod, ki nas je najprej pripeljal do pečine nad Vinsko Goro.

Nekaj poskusov vzpona po velenjski ferati se je kar hitro končalo, zato smo se na Gonžarjevo peč povzpeli po poti, ki je vsaj z nekaj varovalnimi jeklenicami dala slutiti, da hodimo nad prepadno steno. Z njenega vrha se je odprl čudovit pogled na

Šaleško dolino. Še nekaj strmine in prišli smo do pašnikov na obrobju Radojča, vendar ta hrib ni bil naš cilj. Podali smo se v drugo smer, proti Tuševemu in tamkajšnji kmetiji z bifejem, kjer smo si na sončnem dvorišču končno lahko privoščili jutranjo kavico. Potem je šla pot

nekaj časa predvsem navzdol proti Florjanovemu grabnu, kjer si bomo ogledali naravno most Velunja peč. A pred tem je bilo potrebno prebresti kar lep kos poti po blatu, ki ga je za sabo pustilo deževje prejšnjega dne. Pa niti

težki blatni čevlji niso načeli naše dobre volje. V potočku pod pečino, v katero je voda izdolbla 10 m visoko in 2 m široko odprtino, smo nato blato sprali s čevljev in pri tem pozabili, da je po ljudskem verovanju ta voda zdravilna in da se v njej kopajo vile.
Morda pa se nas je nekaj vilinskega le prijelo, saj smo lahkih nog pot nadaljevali po obronkih Dobrača in se kmalu spet obrnili proti vzhodu in proti Grilovi domačiji. Po štirih urah in pol smo bili spet na začetku poti, prehodili pa smo slabih 9 km.

Prispevek pripravila: Vida Curk
Fotografije: Ivo Puhar, Vida Curk

Oznake: Gonžarjeva peč, Grilova domačija, Velunja peč