- Arhitekt Maks Fabiani
Nekaj del Maksa Fabianija na Vipavskem in Goriškem
Maks Fabiani (1865 – 1962) je imel velik ugled na Dunaju kot svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Pridobil je prvi doktorski naslov iz tehniških ved, načrtoval je vrsto pomembnih palač in predaval na Tehniški visoki šoli na Dunaju do 1918, leta 1919 se je odpovedal vsem vabljivim ponudbam iz Dunaja in Ljubljane ter se preselil v Gorico, kjer se je posvetil obnovi porušene Goriške pokrajine. Ker je bila ta priključena Italiji, se je v načrtih moral prilagoditi in podrediti določeni »romanski usmeritvi«, saj je bil za oblast barok »preveč germanski«. Po Rappalski pogodbi je bil za italijanske oblasti Fabiani Slovenec, zagrizeno privržen Avstriji, zato niti ni smel svojih načrtov podpisovati s svojim imenom, a vendar je želel sodelovati pri obnovi opustošenja po prvi vojni.
Tako se srečamo tudi pri cerkvi Sv.Lovrenca v Lokavcu s tako usmeritvijo. Načrti so nastajali več let, končni načrt iz leta 1931 je bil dokončan 1935. Zvonik daje poudarek celoti, likovno dinamiko ustvarja ritem polkrožnih lokov in opečnata obloga s kamnitnimi vložki. Cerkev je popolnoma brez okrasja, zgodnjebaročni oltar (avtor domačin Mihael Kuša 1657- 1699) s Cebejevo oltarno sliko Sv.Lovrenca je prinešen iz stare cerkve iz srede naselja. Velika freska v prezbiteriju Neere Gatti (1906 – 1973) Fabianijeve učenke in prijateljice, je žal prekrita z zaveso. Stranski apsidi je po II. vojni uredil Plečnikov učenec Janez Valentinčič (1904 -1994).
Cerkev Sv.Petra v Šempetru pri Gorici iz leta 1929 je na razrušeni stari cerkvi zasnovana v neoromanskem slogu. Zvonik je ločen od cerkve z vmesno krstno kapelo v skladu z italijansko tradicijo. Tudi vsa zunanjščina iz rdeče opeke sledi tej tradiciji, poživljajo jo kamnitni vložki. Notranjost cerkve ima sočasno opremo: oltarna slika je delo Guida Cadorina (1892 – 1976), pomembnega beneškega slikarja, kip Marije v stranskem oltarju je delo Toneta Kralja (1900 – 1975), na drugi strani pa kip Jezusa – delo Franceta Goršeta (1897 – 1986). Križev pot je delo goriške slikarke Emme Galli (Galovič, 1893 – 1983). Kasetiran strop je naslikal Leopold Perko (1884 – 1955) iz Ločnika. V krstilnica je stenska slika Toneta Kralja.
V soseščini je Villa Coronini, prvotno iz 17.stoletja, ki je bila med vojno do tal porušena, Fabiani pa jo je avtorsko obnovil v beneškem slogu 19.stoletja, pred njo je uredil park in jo povezal s cerkvijo v urbanistično celoto.
Tudi cerkev Sv.Silvestra v Pevmi je zgrajena po Fabianijevih načrtih na mestu med I.vojno porušene baročne cerkve,
Preprosto zgradbo pravokotnega tlorisa z dvema plitkima kapelama so gradili od 1924 do 1931. Leta 1934 je Tone Kralj njene stene poslikal z izjemno ikonografijo. V prezbiteriju so prizori iz življenja papeža Sv.Silvestra: Rimljani mučijo kristjan pred letom 313, Silvester krščuje cesarja Konstantina, zasedanje cerkvenega zbora. V ladji na
eni strani nadangel Mihael zabada hudiča s potezami Benita Musolinija, na drugi strani pa nadangel Rafael, ki drži v rokah model cerkve. Sledijo prizori Sv.Karel Boromejski med kužnimi bolniki, Sv. Anton Padovanski pridiga ribam, Tobijevo slovo od doma iz Stare zaveze, Poklon svetih treh kraljev. V obeh kapelah pa je leta 1963 ob obnovi prejšnjih poslikav ustvaril še sliko Sv.Ane z Marijo v eni, in v drugi Marijo z Jezusom. Slogovno se prepletajo prvine secesije, ekspresionizma in nove stvarnosti, kar je nasploh tipično za to Kraljevo ustvarjalno obdobje.
Renesančna vila Vipolže je izmenjala mnogo lastnikov. Konec 17. stoletja po požaru so vilo barokizirali, ostali so le poznorenesančni kaminski in okenski okvirji. Restavratorjem je uspelo rekonstruirati baročni balkon in beneške dimnike, tudi sicer so bila restavratorska dela izjemno zahtevna. Za vilo na južni strani je stal prvotni grad, omenjen že 1217. Tam raziskave niso mogoče zaradi objektov v privatni lasti.
Fabiani je v letih 1920 do 1935 urbanistično zasnoval celovito ureditev in obnovo Štanjela. Za nečaka Enrica Ferarija je uredil vilo in park. Naselje je urejal še kot župan v času od 1935 do 1945. Pri tem je reševal vrsto pomembnih vprašanj, zlasti razmerje med varovanjem in predelavo starih hiš za nov namen. V parku se je posvetil pomenu vode na Krasu: ribnik je bil zbiralnik deževnice za zalivanje in gašenje požarov: voda je iz hišnih zbiralnikov dotekala po ceveh, da ribnik ni nikoli usahnil.
V rodnem Kobdilju je uredil grobnico za mater Charloto in zase, leta 1984 je Zvezi društev arhitektov Slovenije uspelo, da je bil iz goriškega pokopališča na njegovo predsmrtno željo prepeljan v rodbinsko grobnico v Kobdilj.
Več podatkov o pomenu in ustvarjanju tega pomembnega arhitekta je v knjigi Andreja Hrauskyja in Janeza Koželja MAKS FABIANI, Cankarjeva založba 2010, Ljubljana.
Prispevek pripravila: Agata Freyer Majaron
Fotografirala: Jože Potokar in Martin Bedene
Oznake: Gorica, Maks Fabiani, Vipava