Nedelja, 8. marca 2020
Letošnja zima res ni skoparila z lepimi dnevi, le snega nam ni nasula. Ampak zdaj, na pragu pomladi, naj ga kar prihrani za naslednjo zimo.
Tudi naš zadnji zimski pohod je bil obsijan s soncem. Zbrali smo se, kot običajno, ob 7 uri pred Kulturnim domom Grosuplje.
Prišlo nas je 15 pohodnikov in iz varčevalnih in ekoloških razlogov smo se stlačili v tri avtomobile. Odpravili smo se na Štajersko, do Celja, naš prvi cilj pa je bila
Celjska koča. Pravzaprav Hotel Celjska koča, ker o nekdanji planinski postojanki ni več ne duha ne sluha. Leta 2006 so jo podrli in namesto nje postavili sodoben hotel, ki s svojo arhitekturo prav nič ne sodi na pobočje Tolstega vrha.
Na parkiriščih v Zagradu, predmestju Celja, smo komaj našli prostor za svoje konjičke. Bila je namreč nedelja, vreme je bilo sončno, pa še 8. marec je bil. Očitno so vsi ti razlogi kar veliko ljudi zvabili na plano.
Prvemu vzponu skozi naselje Zagrad je sledil vzpon po stopnicah vse do Pečovnika, vasice, kjer je v skromni kočici svoja zadnja leta preživela svetovna popotnica in pisateljica Alma Karlin. Spominski muzej, ki je v koči, je pozimi zaprt, zato smo se hitro poslovile od Pečovnika in nadaljevali po bolj položni poti do mogočne, 200 let stare Trobiševe bukve. Tudi na tem delu poti je bilo kar nekaj stopnic in na povratku jih je Marija preštela. 368 je vseh skupaj.
no images were found
Na Celjski koči smo si končno lahko privoščili jutranjo kavo. Pred tem smo namreč že zaman trkali na vrata gostilne v Zagradu.
Smučišča nad kočo letos že pred koncem zime prekrivajo rožice, za enkrat pa še sameva tudi adrenalinski park v bližini koče. Kljub temu je bil vrvež okoli koče kar velik. Med pohodnike so se mešali tisti, ki so se do koče pripeljali z avtomobili, vsi pa smo uživali na toplem soncu. Od koče se odpira lep razgled na Celje in Celjsko kotlino.
Vzeli smo si čas za fotografiranje, potem pa smo pot nadaljevali proti Alminemu domu na Svetini. Prvi del poti nas je vodil po
asfaltni cesti, ki pelje do vasi Svetina, kjer je Alma Karlin pokopana, kmalu pa smo zavili v gozd in se po nasvetu mimoidočih podali na bližnjico, za katero pa se je izkazalo, da nas je sicer vodila v pravo smer, smo pa spotoma nenačrtovano osvojili še en vrh in nekoliko bolj zadihani, kot bi bili, če ne bi ubrali “bližnjice”, prišli do Alminega doma. Tudi ta bolj spominja na hotel kot na planinsko kočo.
Po kratkem ogledu in fotografiranju smo se odpravili nazaj, tokrat brez bližnjic. Odločili smo se, da si bomo daljši počitek privoščili v edini pravi planinski koči na tem koncu, v Pečovniški koči na Grmadi.
Dobro označena pot nas je skozi gozd in mimo nekaj kmetij pripeljala do te koče, ki je zgrajena iz lesenih brun na tipičen starodavni gozdarski način in se lepo vključuje v okolje. Poleg nje stoji 135 let star kozolec, ki so ga planinci na to mesto prenesli iz vasi Šentjanž pri Svetini in ga tako rešili propada. Poleg koče je tudi urejen prostor za taborjenje.
Privoščili smo si daljši počitek ter malico, malce razkuhan ričet in odlično joto, za posladek pa jabolčni zavitek, potem pa smo se
odpravili v dolino. Pot nas je kmalu pripeljala mimo Trobiševe bukve do stopnic. Naša kolena so malce trpela, a to ni pokvarilo dobrega razpoloženja.
Nekateri smo izlet zaključili z nakupom odličnih trojanskih krofov, prav vsi pa zadovoljni s potjo in druženjem.
Besedilo: Vida Curk
Fotografije: Ivo Puhar in Vida Curk
Oznake: Almin dom, Celjska koča