Literarna skupina Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje organizira vsako leto strokovno ekskurzijo med Slovence, ki živijo zunaj meja matične domovine. Letos smo se odpravili na avstrijsko Štajersko. V petek, 26. aprila 2013, smo se odpeljali proti Radgoni.
Naš prvi postanek je v bil Gornji Radgoni, kjer nas je z mestom in znamenito hišo slavistov, knjižničarjev in sestavljalcev nacionalnih bibliografij dr. Franca Simoniča in njegovega zeta dr. Janka Šlebingerja seznanila Breda Ilich Klančnik. Po poklicu umetnostna zgodovinarka skrbi, da se ohranja tako stavbna dediščina kot tudi spomin na njene znamenite prednike, katerih doprsni kipi stojijo v aleji slavnih Radgončanov. Nato smo se zapeljali čez Muro v avstrijsko Radgono, kjer smo se srečali z avstrijsko vodičko Ančico Katzianer, ki nam je v lepi slovenščini predstavila Avstrijo in predvsem njen štajerski del. Ogledali smo si staro mestno jedro avstrijske Radgone/Bad Radkersburga, za nas je bil posebno zanimiv stolp, v katerem se je slovenski izumitelj Janez Puh učil mehanike.
Potrna/Laafeld je vas, kjer stoji Pavlova hiša, v kateri deluje Društvo Člen VII – Kulturno društvo za Štajersko. Tu nas je sprejela predsednica društva mag. Susanne Weitlaner in nam predstavila delovanje Slovencev v teh krajih. Zanimiv je bil film s pričevanji o življenju in trpljenju ljudi z obeh strani meje. Za prijetno vzdušje je poskrbel lajnar.
Severno od Gradca je samostan Rein, ki je močno povezan s Stično. Od tu so prišli menihi cistercijani, ki so ustanovili stiški samostan. V dveurnem ogledu so nam predstavili znamenitosti, predvsem lepo knjižnico in baročne dvorane ter cerkev. Videli smo tudi sarkofag Ernesta Železnega, zadnjega avstrijskega vojvode, ki je bil leta 1414 ustoličen na Gosposvetskem polju, sina Viride Visconti, dobrotnice stiškega samostana.
Naša zadnja postaja je bila že v večernih urah cerkev sv. Barbare v Bärnbachu, ki ji je zunanjost predelal znameniti samosvoj umetnikFriedenreich Hundertwasser. Zanj so značilne pisane barve in neravne površine. Okoli cerkve je v ekumenskem smislu postavil 12 slavolokov s simboli največjih svetovnih religij.
Za nami je še ena poučna ekskurzija. Spoznali smo, da so bili Slovenci na avstrijskem štajerskem podeželju nekaj časa odrinjeni in prepuščeni sami sebi. Jezik so ohranjali le v družinah, slovenskih duhovnikov niso imeli, v šoli se ga niso učili. Danes se stanje spreminja, vedno več je zanimanja za slovenščino in vedno več ljudi si upa v ob popisih prebivalstva priznati, da kot vsakdanji občevalni jezik uporablja tudi slovenščino.
Marija Samec
