Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, četrtek, 8. marca 2018

Že kar nekaj let se sprašujemo, zakaj sploh govoriti o 8. marcu, prazniku žensk, kot o dnevu s posebnim pomenom, in ugotavljamo, da vse bolj pozabljamo na izvor tega praznika. Praznik spada med tista praznovanja, ki so bila posebej izpostavljena v polpretekli zgodovini in ga zato, kot vse iz tistega časa, odklanjamo. Vendar je 8. marec spomin na dolgotrajni boj žensk proti politični brezpravnosti in za enako vrednost in veljavo na vseh področjih življenja in dela, zato mora ostati zapisan na prazničnem koledarju.

Glasbeniki in recitatorji smo se odločili, da počastimo 8. marec – dan žena s koncertom Barve glasbe in besede z naslovom V vsaki stvari je ženska. Katja Bricelj je v uvodnem nagovoru  opozorila na prednosti, ki so nam jih izborile borke za ženske pravice. Danes se nam zdi samoumevno, da imamo volno pravico, da lahko kandidiramo na skoraj vsa delovna mesta, da lahko same izbiramo, s kom bomo živele, koliko otrok bomo imele.

Glasbeniki so izbrali prazniku primerno glasbo. Violinistka Mojca Menoni Sikur, violončelist Martin Sikur in harfistka Sofia Ristic so zaigrali štiristavčni Trio za violino, violončelo in harfo  Francozinje Henriette Renié. Skladateljica je bila ženska z nežno dušo, predana veri, družini, svojim učencem in glasbi. Uspela je v času, ko so imele ženske zelo omejene možnosti, da bi se uveljavile kot umetnice. Kljub temu, da je s težavo prodirala v svet, kjer so dominirali moški, je Renié predstavljala pomembno silo kot harfistka in skladateljica. Napisala je številne izvirne skladbe, med katerimi nedvomno izstopa štiristavčni Trio za violino, violončelo in harfo, ki je nastal leta 1891 kot diplomsko delo, ko je imela šele 16 let.

Drugo skladbo je napisal Jacques Ibert za svojo hčerko, ki je bila priznana harfistka. Trio za violino, violončelo in harfo  je njegovo pozno delo in obsega tri stavke. V vseh se zrcali »tipični Ibert«: vesel in lahkoživ, čustven in liričen, zmeraj s priokusom nežnega humorja.

Pri izbiranju besednega gradiva smo poiskali besedila, ki kažejo žensko z različnih zornih kotov: kot čudežno bitje, ki ga je ustvaril Bog, kot ljubico, ženo z mnogimi, včasih tudi čudnimi željami, starko, ki je vse življenje plezala na goro in upala, da bo tam na vrhu vse lepo, pa je na koncu ugotovila, da ji niso pokazali prave gore.

Vse obiskovalce, ki so napolnili dvorano Mestne knjižnice Grosuplje, je očarala harfa, njena imenitna oblika in njen zvok, ki ga je oživila gostja večera Sofia Ristic. Skupaj smo uživali ob naših virtuoznih glasbenikih, Mojci Menoni Sikur in Martinu Sikurju, in izbranem glasbenem in besednem programu.

Besedlo: Marija Samec
Fotografije: Betka Simonič

Pesmi in proza s koncerta:

Feri Lainšček: NE BODI KOT DRUGI

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah, četudi so grešne,
zaupaj mi želje, četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride nasproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki
naj še hrepenijo postaje in vlaki.

Janez Menart: POLETNI VEČER

Kako si lepa, ko lase
po naslanjaču razpustiš
in se s priprtimi očmi
napol opazno nasmejiš;
ko roka, gola do lahti,
pri tleh za svojo senco niha,
ko v dekolteju se stesní
in spet razpre telo, ki diha;
ko val luči skoz okno sije,
da v pesku listje trepeta,
ko veter blágo v šipe lije
in se z zavesami igra …
kako si lepa, ko želim,
da bi sanjarila o meni,
in da bi kdaj lahkó dejal:
to pesem sem napisal ženi.

Zofka Kveder: MISTERIJ ŽENE – odlomek

Sama je sedela v svoji sobici. Zunaj je naletaval sneg.
Bila je stara, imela je bele lase, lice pa ji je bilo nagubano in razorano.
Gledala je skozi okno, kako je padal sneg, in mislila je.

»Čudno mi je. Kakor da bi se pehala na visoko goro. Vsa izmučena sem hodila po potu, moje noge so krvavele, s čela mi je lil znoj. In vedno sem šla naprej, zakaj gori na vrhu gore je bil moj cilj in vedela sem, da je tam polno krasote. Šla sem potrpežljivo vedno, vedno kvišku, padala sem, moji udje so bili razpraskani, odrti, a v srcu mi je živelo upanje in moje oči so se svetile od vere. Tamkaj gori bo krasno! In zdaj stojim vrh gore, v duši pa mi je pusto. Moje oči ne vidijo krasote. Samo megla se razteza nad menoj. Sama. V strahu stojim vrh gore in čakam, da se zgostijo megle, da me stisnejo, udušé, da zginem v teh težkih, sivih masah …

Tako čudno mi je. Hodila sem skozi življenje po težkih, trnovih potih. Umirala sem od muk, a šla sem vedno dalje, moje srce je bilo polno upov. In vsi upi so se zrušili v temo, v veliko sivo resignacijo. Ne hodim dalje. Na cilju sem, žalostnem, neveselem. In čakam! …

Moža sem imela … Imela sem z njim otroke. Morala sem jih dojiti, streči jim, ko so odrasli, so odšli v življenje … Dolgo sem rodila vsako leto otroka, kos sebe, in dolgo so potem odhajali, vsako leto. Dolgo sem čakala srečo, a na cilju nisem videla krasote. …

Niso mi pokazali prave gore …

Saša Vegri: ŽENE

Žene
so kakor lutnje
mirne in vdane,
ko čakajo,
da zapoje
njihovo telo.
In kadar
kdo nanje
ubrano zaigra,
pojo
o žalosti
srebrnih noči,
ko jih možje
puščajo same,
o rojstvu,
ki ga pletejo
v sebi,
in o ljubezni,
razpeti
kot strune
od ust
do bokov.

Heinrich Heine: VISOKA PESEM

Žensko telo je pravi spev,
je pesem, ki bog jo je vpisal
v spominsko knjigo tega sveta,
ko duh mu združil je misel.
Imel je srečen dan naš bog,
navdih ga je vsega prežaril,
da iz krhke, kujave snovi
je umetnino ustvaril.
Visoka pesem je žensko telo;
roke in noge so zgrajene
v belini in vitkosti mojstrsko –
kot kitice, strogo zložene.
Božanski domislek je takle vrat,
lep, da se izmika opisu;
na njem se ziblje glavica,
ta kodrasta glavna misel.
To ni abstraktna pesem, ne,
meso ima, rebra – kar primi!
Za smeh in poljub dve ustni ima,
dve skladni, sladki rimi.
Tu diha poezije duh!
Vsak gib – kakšna milina!
Na čelu nosi pesem pečat,
da res je mojstrovina.

Neža Maurer:  ONE SO KRIVE

Moški so na svetu zato,
da delajo otroke in bunkerje
ter prosijo neznanega boga,
da jim odpusti,
ker nastopajo v njegovem imenu.
Ženske molijo k istemu neznanemu
bogu:
prosijo za milost –
za otroke, za moške
in prav na koncu morda
še zase …
Kajti one so krive:
ker ljubijo moške,
ker ljubijo življenje,
otroke, rože in srečo.
Krive so,
ker v vse lepo verjamejo.
A ne morejo drugače:
nekdo mora pestovati življenje,
da ne izumre.

Oznake: 8. marec, barve glasbe in besede