Torek, 21. november 2017, dvorana Mestne knjižnice Grosuplje
Po septembrskem koncertu v grosupeljski cerkvi sv. Mihaela je po krajšem premoru spet zazvenela klasična glasba v dvorani Mestne knjižnice Grosuplje. Koncert je bil posvečen Antoninu Dvořaku in njegovim Cipresam B 152 (Ko me tvoj sladki blesk oblije; Sprašuješ me, zakaj besni mi pesem; Vse razumem, ker te ljubim; V človeških prsih smrt domuje) ter Leošu Janačku in njegovemu Godalnemu kvartetu št. 1, imenovanem »Kreutzerjeva sonata«.
Uvodno besedilo in odlomke iz del Pavla Basinskega: Pobeg iz raja in Leva Nikolajeviča Tolstoja: Kreutzerjeva sonata je oblikovala bibliotekarka Ksenija Medved iz Ivančne Gorice, brali pa so člani Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje: Rozi Fortuna, Kristina Oblak, Martin Oblak, Ivo Puhar, Marija Samec in Franci Zorko.
M.ARS kvartet, ki nam je igral ta večer, je nastal leta 2012. Sestavljajo ga štirje glasbeniki, diplomanti slovenskih in tujih glasbenih akademij: Mojca Menoni Sikur – prva violina, Miki Iwaki – druga violina, Mateja Ratajc – viola in Martin Sikur – violončelo.
Najprej smo poslušali Dvořakove štiri samospeve iz ciklusa Ciprese, ki so nastali po istoimenskih pesmih češkega pesnika Gustava Pflegerja-Moravskega. O njih je dejal: “Samo zaljubljenega mladeniča si predstavljaj – o tem govorijo!”. Delo povzema glavno Dvořákovo značilnost – pisal je glasbo, ki prihaja od srca in sega do srca.
Jančkova Kreutzerjeva sonata je nastala leta 1923, ko je bil star 69 let. Navdih zanjo je dobil v ruski literaturi, v Tolstojevi noveli z enakim naslovom. Pritegnila ga je ideja ženske enakopravnosti. V njej je Tolstoj izrekel veliko ostrih besed o zakonu, zakonskem življenju, vzgoji otrok, ljubosumju in njegovih posledicah. Glasba je komponirana proza. Pokazal je, kako se pri ljudeh v različnih življenjskih razmerah in miselnih trenutkih razvijata različna govorna melodika in ritem. Torej mora tudi glasbeni izraz temeljiti na melodičnih in ritmičnih prvinah govora.
Osnovna tema večera je bila Tolstojeva novela Kreutzerjeva sonata:
Lev Nikolajevič Tolstoj , rojen pred 190. leti, pisateljski velikan, velja za najbolj družinskega, tako v pisateljskem smislu kot tudi v osebnem življenju. Z ženo Sofjo Andrejevno je imel 13 otrok, z njo pa je preživel 49 let. Prvih 15 let sta preživela srečno, to obdobje je opisal v Ani Karenini, kasneje pa so se začele težave. Družina ga je pričela utesnjevati in vedno bolj je sanjaril, da bi pobegnil. Ker se je čutil odgovornega, je to storil šele tik pred smrtjo, ko so vsi otroci že odrasli in ko je življenje z ženo, zaradi njene živčne razrvanosti, postalo neznosno.
Težave v zakonu so izvirale že iz časa pred poroko. Tolstoj je imel namreč razmerje z jasnopoljansko kmetico Aksinjo, ki mu je rodila nezakonskega sina in je tudi po poroki živela na njegovi kmetiji. Sofja je seveda bila bolestno ljubosumna, saj je zanjo vedela. Tu so bila še Tolstojeva čustva do kuharice, ki jih je opisal v izpovedi Hudič. Še večji potres med bralstvom je povzročil z delom Kreutzerjeva sonata, kjer je opisal svoj pogled na zakon: žensko nesvobodo pri izbiri moža, kontracepciji, velikem številu otrok ipd., predvsem pa je to pripoved o meseni ljubezni, spolnosti znotraj družine.
Tolstojev odnos do spolnosti je bil namreč zelo zapleten. Po eni strani je bil možakar zelo potenten, predvsem do kmetic je čutil živalsko slo, po drugi strani pa je imel izostren čut za moralo. Kreutzerjeve sonate ne moremo razumeti, če ne razumemo Tolstojevega odnosa do spolnosti, ki pa ga tudi sam ni povsem razumel.
Ga je pa po svoje razumela Sofja Andrejevna, ki je to njegovo literarno delo vzela kot napad nase. V dnevnik je zapisala, da je to delo uničilo še zadnjo ljubezen med njima. Nato pa je Kreutzerjeva sonata začela živeti svoje življenje, saj se je Sofja, tako kot junakinja Tolstojeve zgodbe, zaljubila v učitelja klavirja in je lahko pisatelj sam izkusil muke ljubosumja, skozi katere je gnal svoja junaka. Čisto mogoče je, da se mu je žena nezavedno maščevala za sonato.
Čas je, da na kratko obnovimo literarno delo. Gre za klasičen ljubezenski trikotnik, junakinja se ob preigravanju in učenju Kreutzerjeve sonate zaljubi v učitelja, a največ je vendarle v glavi domnevno prevaranega. V resnici spremljamo in vstopimo v intimni svet morilca.
Tudi glavni junak Pozdnišev in soproga imata izjemno buren zakonski odnos. Ko po rojstvu njunih otrok ona ponovno vzcveti in njena lepota privlači vse več moških, on postaja vse bolestneje ljubosumen. Prepričan je, da ga je žena prevarala z mladim glasbenikom, njegova sumničavost preraste vse meje in postane neskončno nevarna. Ljubezen je lahko tudi smrtonosna.
Knjiga Kreutzerjeva sonata je poimenovana po violinski sonati v A-duru, op. 47, Ludwiga van Beethovna, ki se jo učita junaka. Znana je po zahtevnih violinskih in klavirskih pasažah, nenavadni dolžini in izredni dramatičnosti. Prvotno jo je Beethoven posvetil violinistu Georgeu Polgreenu Bridgetowerju, vendar je kmalu po njunem prepiru njegovo ime izbrisal iz partiture in jo posvetil violinistu Rudolpheu Kreutzerju.
Nismo poslušali Beethovnov sonate. Ta zgolj nastopa v istoimenskem literarnem delu, je pa kasneje nastalo tudi glasbeno delo po literarni predlogi, katere skladatelj je Leoš Janáček. Janačka je privlačil Tolstojev dramatski lok, notranji boj protagonistov, zanimala ga je tudi ruska književnost, a še več, tudi pravice žensk. Občutek, da se je večina žensk neupravičeno podredila moškim, znotraj in izven zakonske zveze, je podal tako, da lahko rečemo, kot je Flaubert o svojem najbolj znani liku: »Madame Bovary, c’est moi«.
Med izvajanjem smo slišali tudi nekaj Dvorakovih godalnih kvartetov, poimenovanih Ciprese. Lahko bi v kontekstu Kreutzerjeve sonate pomenili svetla obdobja. Tolstoj, to sem jaz ali Sofja, to sem jaz?
Literarni odlomki so iz Kreutzerjeve sonate in hkrati iz biografskega romana o Tolstojevem življenju »Pobeg iz raja«, ki opisuje tudi Tolstojev pobeg od doma, od žene in samega sebe, ko je bil star 82 let in ga je smrt doletela že čez en teden pobega na postaji Astapovo. Iz Tolstojeve zgodbe smo prestopili v Pozdniševo in prehoda niti nismo opazili.
Tolstoj, ki v svojih dnevnikih priznava, da je v Sonato pretihotapil vse dileme svojega zakona s Sofijo Andrejevno, je ob bok zgodbi zapisal: »Naj si vsakdo prizadeva, da se ne poroči, če pa je poročen, naj živi z ženo kot brat s sestro. Ugovarjali mi boste, da bi to pomenilo konec človeškega rodu. No, velika sreča! Predpotopne živali so izginile z zemlje, človeške živali bodo tudi izginile.«

Vstopili smo v svet intime, v razmišljanje o zakonskem brodolomu, vzrokih, o ženskah, njihovi demonski naravi, o ustroju ranjene bližine, ki ljubosumneža naredi agresivnega in nezmožnega krotiti svojo jezo. Vstopili smo v percepcijo psihološko močno motene osebe, ki jo resnično nekoliko strezni šele soočenje s truplom. In hkrati v umetnikov svet, ki zna frustracije preliti v umetniško delo.
Vljudno vabljeni na 2. večer iz cikla BARVE GLASBE IN BESEDE: BESEDA BESED – MAMA, ki bo v torek, 16. januarja 2018, ob 19. uri, v dvorani Mestne knjižnice Grosuplje. Slišali bomo skladbe Johannesa Brahmsa v izvedbi Nuške Drašček Rojko, Jožeta Rošerja in Klavirskega tria Ars Musica. Izbrana besedila bodo brali člani Mestne knjižnice Grosuplje in UTŽO Grosuplje.
Poseben poudarek vzdušju je dodala tudi dekoracija, ki je skušala slediti osnovnemu sporočilu večera. Šipek in rumena vrtnica. Cvetje in trnje, ljubezen in ljubosumje – to so bila močna čustva, ki so vodila glavne junake, o tem nam je pripovedovala glasba. Čudovita glasba in pretresljiva beseda nista nikogar pustili neprizadetega. Polni vtisov, s čudovito glasbo v duši, smo odhajali iz dvorane Mestne knjižnice Grosuplje.
Zapisala: Marija Samec

Fotografirala: Vera Puhar

Oznake: barve glasbe in besede