Sobota, 17. februarja 2018
Deset pohodnic in pohodnikov se je v meglenem jutru odpravilo na Štajersko, v Savinjsko dolino, soncu naproti. Zapeljali smo se do vasi Šešče pri Šempetru. Oba avtomobila smo parkirali na parkirišču pred Kulturnim domom. Po obvezni jutranji kavici v vaškem lokalu smo se sprehodili skozi vas in preko zasneženega travnika nadaljevali pot proti gozdu. Že pred prvo večjo vzpetino Lajnarjev hrib smo ugotovili, da bodo na poti prave zimske razmere in da je gaz lepo speljana in pot poteptana od predhodnih obiskovalcev našega cilja, vendar je zglajeni sneg ponekod poledenel.
Vodnik Anton Rajh je predlagal, da zaradi naše osebne varnosti in varnega koraka uporabimo dereze. To smo tudi storili in hoja po poledenelem snegu je postala pravi užitek. Pot nas je vodila mimo 300 let stare bukve, kapelice in lepih razgledišč. V uri in pol smo dosegli svoj cilj – vrh razglednega hriba Hom (607 m) z Dragovim domom, poleg njega pa stoji cerkev sv. Magdalene. Osnova cerkve sv. Magdalene je tu že od druge polovice 14. stoletja.
Planinsko društvo Zabukovica si je planinsko postojanko uredilo v nekdanji mežnariji, ki jo je temeljito adaptiralo, dom pa so odprli 17. septembra 1967 in ga poimenovali po Dragu Ocvirku (1891 – 1976), takrat enem najstarejših in najbolj požrtvovalnih članov PD Zabukovica, ki je vseskozi podpiral gradnjo in pri adaptaciji mežnarije opravil ogromno prostovoljnega dela. Zemljišče okrog doma je PD podaril Karel Petek – Mežnarjev. Leta 1970 so prizidali verando in klet. Leta 1972 so uredili cesto do podnožja vrha. Pozneje so zgradili prizidek in obnovili vse prostore. Razširjeni dom so odprli 24. julija 1977. Leta 1979 so ob pomoči teritorialne obrambe napeljali telefon.
V štirih gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult, mize za goste so tudi pred domom. V domu je možno tudi prespati, saj ima štiri sobe z 12 posteljami in skupna ležišča za 21 pohodnikov.
Izpred doma se nudijo lepi razgledi na vse strani. Na vzhodni strani se nad Savinjsko dolino vidijo vzpetine severnega dela Posavskega hribovja. Proti severovzhodu se odpira pogled na Celjsko kotlino, Konjiško goro in Boč, na vzhodu pa se pogled ustavi na Donački gori. Na jugovzhodu se vidi Malič s stolpom RTV, na južni strani pa se vidijo gozdnata pobočja Gozdnika, Kamnika in Mrzlice.

Na zahodni strani se vidijo pobočja severnega dela Posavskega hribovja z Golavo v ospredju, na njeni desni pa se vidi Savinjsko dolino proti Preboldu, Braslovčam in Polzeli, Gora Oljko, Dobrovlje in Golte. Proti severu se za Savinjsko dolino s Šempetrom in Žalcem razteza Ponikevska planota, za njo pa se dvigajo Paški Kozjak, Uršlja gora in Pohorje.
Tudi pogled na gostinsko ponudbo je zanimiv: prijazni oskrbnik ima pripravljenih več jedi: od golaža, vampov, jote, ričeta, pečenic s kislim zeljem, kuhanih sirovih in ajdovih štrukljev z raznimi sadnimi prelivi do domačih kremnih rezin. Seveda smo nekaj od ponujenega tudi poizkusili.
In ko smo si zunaj ponovno pritrjevali dereze za lažji in varnejši povratek v dolino, se je nebo nad nami vedno bolj jasnilo. Sprehod v tem lepem zimskem dnevu je po glasno izraženemu mnenju vse skupine izpolnil namen: imeli smo se zelo prijetno.
Besedilo: Ivo Puhar

Fotografije: Vida Curk in Ivo Puhar