Sobota, 2. 12. 2017

Drugega decembra se nas je zbralo deset pohodnikov na običajnem mestu pred Domom kulture v Grosupljem. Napotili smo se do sv. Miklavža nad Savo. Te dni ima dobri mož veliko dela, vendar smo bili prepričani, da ga dobimo v njegovem domovanju, pa tudi kakšna darila bi se nam prilegla. Po avtocesti smo se odpeljali do Šentjakoba pri Ljubljani, potem smo zavili na cesto proti Litiji, pri vasi Senožeti smo prečkali Savo in prišli v  Jevnico. Tam se je začel naš pohod. Bilo je že zjutraj jasno in lahko smo pofotkali naš cilj, ki se nam je lepo izzivajoče kazal na hribu Cicelj.

Najprej smo morali prečkati Savo. Most je obešen na jeklenih vrveh, vozišče je narejeno iz lesa in je široko le toliko, da se tesno srečata vozilo in pešec. Vozniki so bili strpni in so nas mirno počakali, da smo v skupini prešli most. Viseči lesen most povezuje naselji Jevnica na desni strani reke Save, kjer poteka tudi železnica, in Senožeti na levi strani. Most preko 80 m široke Save so zgradili leta 1959, pred tem je za povezavo med vasema skrbel brod. Hitro smo prešli Senožeti ter se zagrizli

v hrib nad vasjo. Kmalu se je pot v gozdu zravnala in že smo prišli v Veliko vas. To je dolga, raztegnjena vas pod raztegnjenim hribom z imenom Cicelj. Pot se vije skozi vas, potem zavije levo v hrib. V zavojih smo se vzpenjali proti sedlu, ki smo ga dosegli v pol ure. Usmerjevalne table so nas usmerile naprej in v nekaj minutah smo dosegli svoj cilj, cerkev

sv. Miklavža nad Savo. Zunaj obnovljena cerkev je sijala na soncu in vabila k počitku. Prvotno je cerkev stala v Veliki vasi. Še so vidne sledi, kjer je stala. V času turških vpadov so Veliko vas napadli Turki in cerkev porušili. Novo cerkev so potem postavili na varno na vrh hriba.

Na severu smo videli del Kamniških Alp – Planjavo in Ojstrico, bolj proti vzhodu Menino planino, spredaj Limbarsko goro, na drugi strani Save pa so se prikazale Janče. Obhodil sem  Miklavža od zunaj, potrkal sem na vrata in glej, niso bila zapahnjena. Sprejel me je Miklavž in vsak je dobil skromno darilce. Res se je splačalo potruditi na vrh!

Nazaj grede smo se namenili obiskati še rojstno hišo Jurija Vega v Zagorici. Nameravali smo prečiti Cicelj in se spustiti do Zagorice, a na grebenu je mrzel sunek vetra stresel sneg z dreves za naše ovratnike, zato smo  odmislili prečenje Ciclja ter se vrnili po poti, po kateri smo prišli. Od Velike vasi smo šli proti Križevski vasi in naprej v Zagorico. Sprejel nas je sedanji gospodar Vegove rojstne hiše. Postregel nam je z domačim tekočim pridelkom, potem nam je izčrpno predstavil  življenje in delo tega velikega Slovenca.

Baron Jurij Vega, slovenski matematik, fizik, geodet, topniški častnik in plemič, se je rodil 23. marca 1754 v Zagorici pri Dolskem. Rodil se je v kmečki družini. Osnovno znanje si je pridobil pri domačem duhovniku v Moravčah. Leta 1767 je začel obiskovati 6-letno jezuitsko šolo v Ljubljani, v letih 1772 in 1773 je obiskoval

matematično – naravoslovne predmete. Po končani gimnaziji je Vega še dve leti študiral filozofijo na liceju v Ljubljani. Po koncu študija leta 1775 se je zaposlil kot inženir za rečno plovbo pri regulacijskih delih na Savi in Ljubljanici. Sodeloval je z Gruberjem pri načrtovanju prekopa med Gradom in Golovcem, vendar je vso slavo požel Gruber. Mladi inženir je pobral šila in kopita ter se vpisal med topničarje cesarske armade na Dunaju. Kmalu je postal podporočnik in učitelj matamatike na topničarski šoli. Napisal je štiri učbenike matematike. Leta 1781 se je Vega zavzemal za vpeljavo metrskega sistema v Avstro-Ogrski. Ni uspel, njegovo zamisel je šele leta 1871 uresničil  Franc Jožef.

Leta 1787 se je poročil s plemkinjo Jožefo Swoboda iz Češke, imela sta pet otrok: Henrika, Marijo Terezijo Regino, Franca Jožefa, Jožefa in Marijo Alojzijo.
Leta 1789 in je kot stotnik sodeloval v bojih proti Turkom pri Beogradu. Njegovi možnarji so pripomogli k padcu beograjske trdnjave.
Leta 1794 je izšlo v Leipzigu Vegovo najpomembnejšo delo, logaritmovniki Zakladnica vseh logaritmov (Thesaurus logarithmorum completus).

Napisal je šest znanstvenih člankov in objavil več matematičnih, fizikalnih in astronomskih del. Vse to mu je prineslo sloves zunaj avstrijskih meja. Po najvišjem vojaškem odlikovanju za zasluge je leto 1800 dobil dedni baronski naslov, pravico do lastnega grba in čin podpolkovnika. Njegova nadarjenost, predvsem pa hiter vzpon po vojaški hierarhiji nista bila po godu stari vojaški eliti. Vojaški vrh okrog feldmaršala Gideona Laudona je poskrbel, da je bila uničena celotno Vegova družina. Najprej mu je v cvetu mladosti umrla žena, Vego pa so 26. septembra 1802 našli  utopljenega v Donavi. Kmalu po njegovi smrti so uničili tudi otroke ter tako v kali zatrli Vegovo dedno baronstvo.

Besedilo: Anton Rajh
Fotografije: Anton Rajh in Vida Curk

Oznake: Jurij Vega, sveti Miklavž nad Savo