V ponedeljek, 2. oktobra 2017, smo se zbrali v Družbenem domu ob začetku 14. šolskega leta UTŽO Grosuplje. MePZ U3 je zapel nekaj na našem repertoarju novih pesmi. Dirigentka Gabrijela Cedilnik in korepetitor Primož Cedilnik sta izbrala Ipavčevo pesem DOMOVINI, Schubertovo LIPO/AM BRUNNEN VOR DEM TORE, ki smo jo zapeli tudi v nemščini, angleško pesmico I LIKE THE FLOWERS, s katero se običajno upevamo, smo zapeli kot kanon ob spremljavi Orffovih instrumentov, za konec pa še našo GROSUPELJSKO HIMNO, ki jo je napisal skladatelj, violončelist profesor Edvard Adamič, za mešani zbor pa sta jo priredila naša zborovodja. Solista sta bila tenorist Tone Zalar in basist Tine Zibelnik ob instrumentalni spremljavi Primoža Cedilnika.
Naša »rektorica« Andreja Smolič je predstavila delo treh umetniških skupin UTŽO. Povedala je:
“Izobraževanje v poznejših letih življenja je odgovor na različne psihosocialne, pa tudi izobraževalne potrebe, ki jih imajo starejši. Obe vrsti potreb sta med seboj tesno povezani. Starejši se učijo zato, da bi vedeli, obstajali, pripadali in postali, kar še niso bili, pravi prof. dr. Ana Krajnc.
Imajo tudi vrsto potreb: Potrebo po znanju, kulturi in samouresničevanju.
Starost je kulturno popoldne v človekovem življenju, pravi psiholog Karl Gustav Jung.
Potreba po izražanju in gradnji kulture, kakor tudi potreba po doživljanju lepote, potreba po intelektualnem in duhovnem življenju, so nadvse prisotne v starosti.
»Komaj zdaj vem, da je pravo življenje drugod,« je dejala naša študentka. »Vse preveč časa sem porabila za pridobivanje in zagotavljanje materialnih reči, medtem ko je pravo življenje drugod.«
Letos nismo povabili nobenega posebnega gosta, zdelo se nam je, da je čas primeren, da predstavimo nekatere naše skupine – letos tri umetniške: slikarsko, literarno-recitatorsko in Mešani pevski zbor U3.
Z nekaj slikami s številnih razstav, ki so jih imeli člani iz študijske skupine SLIKARSTVO v zadnjih letih, smo okrasili dvorano. Z mentorico Anamarijo Šmajdek raziskujejo in se poglabljajo v svet likovne umetnosti. Slikanje postane strast, ki je včasih lahko muka, ko nekaj ne uspe, včasih pa neizmerno veselje v ustvarjanju. Tekmuješ sam s seboj in morda s kakšnim starim mojstrom, kot je Vermeerjeva slika Deklica z bisernim uhanom.
In še druga študijska skupina, majhna po številu, a intelektualno in umetniško izredno močna. To je literarno-recitacijska skupina, ki pripravlja literarni del koncertov Barve glasbe in besede in nastopajo na mnogih prireditvah v okviru univerze. Marija Samec in Katja Bricelj pomagata glasbenikom, ki izvajajo koncerte, izbrati umetniška besedila in večkrat napisati uvodne misli in osmisliti dogajanje.
Na vajah, ko se trudijo razumeti in poiskati pravo interpretacijo, odkrivajo svetove, ki so včasih strašljivo globoki in drugič neverjetno lepi ter s svojimi nastopi plemenitijo sebe in nas.
Posebno uspešen je bil koncert Barve časa z glasbo sodobne slovenske skladateljice Bojane Šaljič Podešva in s poezijo Thomasa Stearnsa Eliota. Skupaj s štirimi violončelisti so nastopili v Pilonovi galeriji v Ajdovščini, v avgustu pa na poletnem festivalu v Novi Gorici. Recitatorska skupina je 4. septembra nastopila na zelo odmevnem koncertu baročne glasbe v stari cerkvi sv. Mihaela na Grosupljem z deli Telemanna in Bacha z ansamblom 13 vrhunskih glasbenikov Artes liberales, ki ga je organizirala grosupeljska Karitas.
Naš Mešani pevski zbor U3 ste slišali že večkrat. Od skromnih začetkov se je razvil v dober zbor, ki se že loteva zahtevne zborovske glasbe. Predano ga vodita zborovodkinja Gabrijela Cedilnik in korepetitor Primož Cedilnik. Na Slovenskem se veliko poje, tudi večglasno in tudi v našem prostoru imamo veliko zborov.
Vendar je poslanstvo našega zbora prav posebno. Ne tekmovati z drugimi, ampak s samim seboj. Biti od pesmi do pesmi boljši, peti tudi v tujih jezikih, se odpreti glasbi, da nas notranje plemeniti, in uživati v skupnem prepevanju in druženju. Zato je prav, da se nam danes predstavijo, nam poustvarijo umetniško doživetje in nas spodbudijo, da sem jim še kdo pridruži. Zbor je naštudiral 5 novih pesmi.
Za vse velja misel Nejca Zaplotnika: Pomembna je pot, ne cilj.
Na poti rastemo in se gradimo, ustvarjamo dobre medsebojne odnose. Ne nizamo samo dneve našemu življenju, ampak jim dodajamo vrednost.
Letos smo bogatejši za dve knjižni deli naših članic. Marija Samec je v Domoznanski zbirki Mestne knjižnice Grosuplje izdala knjigo Razglednice z zgodbami, ki prinaša stare razglednice krajev občine Grosuplje s stvarnimi zgodovinskimi podatki in z zgodbami, pripovedmi in spomini, ki so jih avtorici povedali pripovedovalci in informatorji.
Majda Senčar pa nas je razveselila s tretjo knjigo v samozaložbi Odsev – zgodbe, otroške domislice. Zgodbe pričajo o teži drobnih trenutkov in o tem, kako močno so zaznamovali pisateljičino življenje.”
Letošnjo sezono koncertov Barve glasbe in besede, v katerih sodeluje naša recitacijska skupina, smo začeli z dobrodelnim koncertom baročne glasbe v grosupeljski stari cerkvi sv. Mihaela v začetku septembra. Ob Bachovi in Telemannovi glasbi smo iz literature izbrali besedila na temo dobrote, dobrodelnosti, prostovoljstva. Besedni del tega večera smo slišali še enkrat. Pesem Toneta Pavčka Preproste besede je recitirala Rozi Fortuna, posodobljen mit o grškem kralju Midasu, ki si je zaželel, da bi vse, česar bi se dotaknil, postalo zlato, je povedal Martin Oblak, Katja Bricelj pa je prevedla nekaj odlomkov iz Pridige v manchesterski katedrali oktobra 2010, ki jo je na posebno prošnjo napisala pisateljica Janette Winterson in govori o neustavljivem pohlepu, o želji imeti več in več, čemur sledi zlom in kriza. In pravi:
“Kot mnogi med nami, sem tudi jaz upala, da bo gospodarska kriza težka in nedopustna, globalna in generacijska priložnost, da premislimo svoje vrednote.
Kopičenje premoženja je bilo vedno gonilo človeške psihe – nič novega, kot nam kaže Midasova zgodba. Kar je novega, le 250 let staro, od industrijske revolucije naprej – je razsežnost prizadevanja. Kamen v kruh … železo v zlato … V zelo kratkem času nam je uspelo planet in ljudi spremeniti v stroj za delanje denarja.
Vse v našem etosu in družbi stremi k uživanju- vse kamenje, ki smo ga pojedli, za katero so nam rekli, da je kruh, nas je naredilo bolne, debele, neumne, nezadovoljne in končno na smrt malodušne. Svetovna zdravstvena organizacija napoveduje, da bo do leta 2020 depresija drugi najpogostejši vzrok smrti – takoj za boleznimi srca.
Toda depresivni ali ne, mrtvi ali živi, smo še vedno družno prepevali »Več je več«, ko je ansambel šel. Denar je pošel. No pravzaprav ni pošel, temveč je izginil čez noč, kot pravljično zlato – saj veste, kako to gre, škratu obljubiš vse, domov greš z vrečo zlata, ko pa jo odpreš, je polna kamenja …
Zdaj naše živalske potrebe ne bodo trojno izpolnjene – pravzaprav sploh ne bodo potešene. Ne boš si mogel privoščiti lastne hiše. Ne moreš si privoščiti dostojne hrane. Delal boš, dokler ne boš star 70 let, v službi, ki ne nudi ničesar. Ne boš imel pokojnine in tvoji otroci bodo odplačevali kredit za študij, dokler ne bodo stari 40 let.
Lahko krivimo banke. Lahko se počutimo kot žrtve. Toda sami smo to kupili. Denar je bil naša valuta in osrednja vrednota, kar je noro, saj pravzaprav ne obstaja. Planet obstaja – čudovit, moder, dolgo trpeč, krhek, nenadomestljiv. Prijateljstvo obstaja, naši otroci, knjige, slike in glasba, in občutek, ko se življenje le za trenutek postavi pred nas v vseh svojih neizživetih možnostih.
Kamni niso kruh. In ni bližnjice do zadovoljnega življenja … Ne da se kupiti … kako, da tega nismo vedeli?
Janette Winterson je razmišljala, kako kriza prizadene ljudi in njihovo dostojanstvo in naj bi se iz tega kaj naučili. Ali smo se?
Danes bi pravzaprav morali govoriti o nečem drugem. Ko sistemi odpovedo, vstopi ČLOVEK. Ko je svet iz tečajev (kot pravi Hamlet), ljudi rešuje dobrota soljudi.
Velikodušnost je odrešujoča beseda. Teža tega, kar dajemo, je lahko zelo različna. Lahko prispevamo nekaj svojega časa, majhno dotacijo ali knjigo, ki smo jo pravkar prebrali. Lahko pa darujemo kri, kostni mozeg, velik napor ali velik del svojih prihrankov.
Kakršnokoli je darilo, bistveno je, da ga ponudimo z vsem svojim bitjem. Ko si velikodušen, ne gledaš nase. To je vzgib srca. Vodi ga zavedanje, ki daje ljudem tisto, kar resnično potrebujejo za naslednji korak, ki je lahko tudi preprosto preživetje. Ali učenje. Ali razvijanje talenta. Ali zdravljenje. Ali delo.
Resničen dar je svoboden in prinaša svobodo.
Lahko smo tudi velikodušni z duhovnimi kvalitetami in z mentalno močjo – ko ponudimo svojo misel ali pozornost.
Zdi se skoraj žaljivo govoriti o koristih, ki jih prinaša velikodušnost. (Mi takoj pomislimo na odpis davka na donacije). A je vendar pomembno vedeti, da je velikodušnost povezana s samospoštovanjem. Tisti, ki imajo visok občutek lastne vrednosti, so bolj velikodušni. Tudi na splošno drži – če si velikodušen, boš verjetno bolj srečen.
Mati Tereza je v Kalkuti nekomu, ki je opazil veselo razpoloženje v njeni skupini, odgovorila: »Nič te ne more bolj osrečiti kot to, da pomagaš nekomu, ki se ne počuti dobro.«
Morda boste rekli, naša generacija je dala že veliko. Kaj naj bi, ubogi upokojenci, še dajali? Naj nas vse skupaj spomnim, kako bogati smo: imamo čas, ki ga lahko dajemo, imamo izkušnje, znanje, potrpežljivost, in če podarimo ljubezen – to pa lahko da samo najbogatejši.
Velikodušnost pomeni dati natanko tisto, kar ti je najdražje.
Je dejanje, ki nas spreminja.
Po njem bomo revnejši, a se bomo počutili bogatejši.
Morda bomo manj opremljeni in varni, ampak svobodnejši.
Svet, v katerem živimo, bomo naredili malo bolj prijazen.
So dnevi, so leta in so pomladi,
ko se imamo preprosto radi;
so trenutki, ko je treba na novo začeti,
in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti.
Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš;
ta svet je lep, če nekoga rad imaš,
če stisneš roko komu, ki ga kaj boli;
ta svet je lep, če si človek do ljudi.
(Tone Pavček)
Zahvalili smo se našima dvema vodjema Andreji Smolič in Dori Adamič za uspešno vodenje te ustanove, da lahko uresničuje zastavljene načrte. Ni lahko najti primerne prostore za številne študijske programe. Tudi letos jima je kljub mnogim težavam uspelo. Hvala obema. Večina programov začne z delom že ta teden.
Z jesenjo pa glasbeniki in recitatorji pripravljamo že peto koncertno sezono cikla Barve glasbe in besede v Mestni knjižnici Grosuplje. Glasba in beseda v letošnjem letu sledita rdeči niti: »V vsaki stvari je ženska«. Prvi koncert, ki smo ga naslovili Kreutzerjeva sonata, bo 21. novembra. Vljudno vabljeni!
Z vpisom v novo šolsko leto smo nadaljevali tudi po prireditvi. Nekateri krožki so začeli s svojim delom že prvi teden v oktobru.
Zapisala: Marija Samec
Fotografiral: Franci Zorko
