Vsako leto gre skupina za književnost Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje z vlakom na ogled enega od krajev, ki leži ob železniški progi. Letos smo izbrali Kamnik. Enajst se nas je odpravilo na pot.
V Grosupljem smo kupili povratne karte do Kamnika in se vkrcali na precej poln vlak do Ljubljane. Pol ure časa do odhoda vlaka v Kamnik smo izkoristili za jutranjo kavico. Vlak proti Kamniku je bil skoraj prazen. Zasedli smo manjši, ločeni del vagona in že po poti spoznavali zgodovino, znamenitosti, znane Kamničane in za zabaven uvod prebrali nekaj šaljivih besedil iz Kamniške knjige.

Med prebiranjem šaljivih zgodb iz Kamniške knjige

Izstopili smo na postaji Kamnik – mesto. Že sama stavba postaje je zanimiva, saj je fasado oblikoval Jože Plečnik. Napotili smo se v frančiškanski samostan. Sprejel nas je pater Paskal in nam razkazal cerkev, Plečnikov Božji grob, nas popeljal skozi zgodovino frančiškanov v mestu, nas opomnil na njihovo rezbarsko delavnico, ki je s svojimi razgibanimi kipi okrasila Jakobovo cerkev. Tod mimo teče tudi Jakobova romarska pot. Ogledali smo si še knjižnico in vrt.
V cerkvi smo zapeli eno Marijino pesem in se odpravili do spomenika najznamenitejšega meščana Rudolfa Maistra. O njegovem delu in pomenu je govoril Martin Oblak, Franci Zorko pa je prebral nekaj njegovih domoljubnih pesmi. Sprehodili smo se po glavni ulici in občudovali lepe secesijske stavbe. Vse so s tablicami na fasadi pričale o svoji pomembnosti.

Sprejel nas je pater Pascal

Povzpeli smo se na Mali grad sredi mesta, se ob ogledni tabli seznanili s cerkvami in hribi, ki smo jih videli z griča. Občudovali smo sv. Primoža na hribu, ob cerkvi v Nevljah smo se spomnili na mamuta, ki ga je izkopaval dr. Fran Kos, ki je živel v Grosupljem, v vili pri Koprivčevi gostilni v Rogovili. Samostan uršulink v Mekinjah prazen žalostno propada. Samo mesto pa cveti in po urejenosti se vidi, da je to bogato in turistično mesto. Od zunaj smo si pogledali trinadstropno cerkev, ki je še edina ostala od nekdaj mogočnega gradu. Tu smo se seznanili z legendo o kamniški Veroniki, ki se nahaja tudi v mestnem grbu.

Biblia v frančiškanskem samostanu

Spustili smo se zopet v mesto in si ogledali Galerijo Mihe Maleša. Trenutno so njegova dela razstavljena le v enem prostoru, ker zbirko prenavljajo, smo si pa dva dni pred odprtjem že lahko ogledali razstavo novomeškega slikarja Vladimirja Lamuta. Nadstropje višje so razstavljena dela kamniških slikarjev in fotografska razstava.
Želodci so se že oglašali, zato smo šli na kosilo v gostilno Majolka. Z vstopnico, ki smo jo kupili v galeriji, smo si lahko ogledali še grad Zaprice in Maistrovo hišo, zato smo se podali na pot po Šutni, ki je bila včasih predmestje Kamnika. Skoraj na vsaki hiši je lep izvesek, ki priča o obrtni dejavnosti v hiši. Nekateri so stari, novi pa so narejeni v stilu. Ustavljali smo se tudi ob napisnih turističnih tablah na hišah in spoznavali znane Kamničane.
Na nebu so se zgrinjali temni oblaki, zato smo si najprej ogledali muzej na prostem pri gradu Zaprice, skansen. Sem so prenesli različne stare kašče iz Tuhinjske doline. Muzej v gradu nas je vse pritegnil. Zanimivo je prikazana zgodovina območja od prazgodovine do danes. Posebej nostalgično smo si ogledovali vitrine znanih gorenjskih podjetij, ki so propadla ali pa delajo pod drugimi imeni.

Martin Oblak med razlago pred spomenikom Rudolfa Maistra

Na poti proti mestu smo se ustavili še v hiši Rudolfa Maistra. Muzeju je namenjena za sedaj le ena soba. Kustosinja nam je tako zanimivo pripovedovala o Maistru in nam ga osvetlila s čisto drugega stališča, da smo ji kljub utrujenosti z zanimanjem prisluhnili.
Zadnji postanek smo naredili v slaščičarni. Čeprav ni bil vroče, sta se sladoled in kavica večini popotnikov kar prilegla. Takoj za vogalom nas je čakala železniška postaja, a ker smo imeli še nekaj minut časa, se nas je nekaj pogumnih povzpelo po stopnicah še do Smoletove vile in cerkve sv. Jožefa ob pokopališču. Ogledali smo si cerkev, Kalvarijo pa le od daleč. Nekaj pa mora še ostati, da imaš vzrok vrniti se še kdaj v mesto.

Muzej na prostem- stare kašče

Obetali so deževno vreme, pa je sredi dneva padlo le nekaj kapljic, da niti dežnikov ne bi bilo treba odpirati. Ko smo sedli na vlak, se je vsula huda ploha, ponekod je celo padala toča. V Ljubljani smo se pod strehami kolodvora presedli na dolenjca in se po dvanajstih urah popotovanja vrnili v Grosuplje.
Dan, ki nam bo po spoznavanju starega gorenjskega mesta ostal v spominu.
Napisala Marija Samec

Fotografiral Franci Zorko

(Skupno 11 obiskov, današnjih obiskov 1)