Mirna gora je 1047 m visok, z gozdom poraščen vrh na jugovzhodnem robu Kočevskega Roga. S svojo višino je tudi najvišji vrh Bele krajine. In tja nas je, skupino pohodnikov Univerze za tretje življenjsko obdobje, v petek, 21. 2. 2014, vodila pot .
Ob 7.00 uri smo se v dveh avtomobilih odpravili proti Črmošnjicam. Avtomobila smo pustili v vasi Vrčice ter se počasi vzpenjali mimo nekdanjih kočevarskih vasi. Še vedno so dobro vidni temelji hiš, čeprav so močno obraščeni in zakriti z grmovjem. Lahko smo celo sklepali na vrsto zgradbe in pripadajoče ji elemente.
Pot nas je vodila naprej do Planine, kjer je še delno ohranjena kočevarska vas. Nekatere hiše niso izgubile svoje pristne podobe. Cerkev in pokopališče sta sicer obnovljena, vendar z ohranjenimi bistvenimi elementi. Na starih obeležjih so še vedno lepo vidni nemški priimki in zapisi v kočevarski nemščini.
Na vzponu, ki je sledil, smo spremljali bogato in lepo urejena učno pot, ki pa je bila zaradi dežja razmočena in precej blatna. Na poti smo lahko mimogrede osvežili znanje biologije, izvedeli pa tudi kaj novega. Na vrhu Mirne gore, za Kočo na Mirni Gori, stoji cerkev Sv. Frančiška Ksaverija z razglednim stolpom, ki pa v meglenem vremenu ni omogočal razgleda, ki ga sicer obljubljajo. Bo pa zagotovo zvonček, ki je veselo odmeval, uresničil kakšno skrito željo.
Koča nam je ponudila toplo zatočišče in dober prigrizek, ki nas je spet napolnil z energijo za povratek v dolino. Nazaj grede smo si ogledali še skoraj 300 let staro bukev in le malenkost mlajši hrast, ki sta zares veličastna. Pa še kakšna kronica, ki jih je poln gozd, je okrasila naše nahrbtnike.
Čeprav nas je ves čas poti spremljala megla, smo se v veselem pomenku in zadovoljni vrnili k parkiranima jeklenima konjičkoma ter se s spretnima šoferjema Tomažem in Antonom varno vrnili na izhodiščno točko v Grosuplje.
Napisala Pavla Raguž
