Sobota, 15. februar 2014
Na letošnji Prešernov dan vreme ni bilo prav nič prešerno, zato je tradicionalni pohod od Grosupljega do Kopanja, ki smo se ga želeli udeležiti tudi pohodniki Univerze za tretje življenjsko obdobje, odpadel. Ampak, če te srbijo podplati, pač poiščeš kak drug planinski cilj. In mi smo ga naši, Slivnico nad Cerknico. Tam, kjer s tega 1114 m visokem hriba menda vzletajo čarovnice, zdaj ob lepem vremenu vzletajo le zmajarji, toda ob pustnem času se tam gori zagotovo še najde kakšna coprnica. Ampak do pusta je še nekaj tednov, zato so nam na tej poti delali družbo le lepi razgledi in dobra volja.

Pot smo začeli v Cerknici. Najprej malce bolj strma steza je vodila skozi gozd, ki ga je nedavni žled močno poškodoval in če prizadevni domači planinci poti ne bi očistili, bi bila še vedno neprehodna. Slabo uro pozneje, ko smo dosegli greben, pa so se začeli odpirati čudoviti pogledi proti zasneženim Alpam in Nanosu, pozneje še proti poplavljenemu Planinsko polje. Tesno pod hribom, ki smo ga osvajali, pa se je v mirnem Cerkniškem jezeru zrcalilo žal vedno bolj oblačno nebo.
Vrh Slivnice označuje kar nekaj komunikacijskih stolpov in ob našem obisku je bil povsem zasnežen, malo pod vrhom pa nas je, utrujene planince, pričakal topel Dom na Slivnici. Elektriko je dobil šele prejšnji dan, zato smo dobili le čaj in kuhano vino, jedačo pa smo prinesli s seboj. Dom, letos oktobra bo minilo 50 let, kar so ga odprli, je sicer znan po dobrih domačih jedeh in je sploh priljubljen cilj domačinov. Sodeč po številnih pohodnikih, ki smo jih srečevali ob povratku, pa se nanjo najraje odpravijo po kosilu.
Mi smo bili v časi kosila že v dolini, ker pa je bilo še zgodaj, smo si šli, vsaj takole iz avta, ogledat še Bloško planoto. Zagotovo bomo kdaj zašli tja tudi kot pohodniki. Ne nazadnje imajo v bližini, v Mali Slevici, tudi prav prijazno domačo gostilno. Preverjeno.

Napisala Vida Curk
Fotografije Vida Curk in Andrej Grm

Oznake: Slivnica