Pogled po grapi in po ozki, strmi in cikcakasti potki kliče k previdnosti. Pohodniki uporabljamo pohodne palice za navzgor kot tudi za varnejši in bolj gotov  korak navzdol, zato je šlo lažje. Spuščamo se že nekaj minut, vodič

izleta »U3«  Tone pa bodri z močnim glasom, da smo skoraj že… Pri stenah, pri velikih pečinah iz drobnozrnatega kremenovega peščenjaka. Iz te trde kamenine tu pred nami so nekoč »izrezovali« – mlinske kamne. Da, v stenah so še vedno zelo lepo vidni obrisi izrezov, pravzaprav izklesavanj pravih mlinskih kamnov. Ta kamnolom je omenjen že davnega leta 1567. Na tabli ob tej evropsko zaščiteni naravni in kulturni dediščini med drugim piše tudi: “… in z dletom so izsekali obodno rego in nato kamen od strani odluščili od podlage.” Tako približno so, po oceni zgodovinarjev, naredili in dobavili kupcem več tisoč mlinskih koles. Skratka, neverjetno, enkratno in to na obrobju Ljubljane.

Naj seveda še povem, kje vse smo pohodnikovali, da smo prišli v dobrih treh urah do cilja – do omenjenih pečin z obrisi mlinskih kamnov. Torej, ko smo se v petek zjutraj, kot vedno, s tremi avti odpeljali po tokrat zelo zadrenjani avtocesti proti Zaloški cesti in po njej skozi Zalog do stare vasice Podgrad, smo takoj po parkiranju, po zamenjavi  superg za pohodne čevlje, ter po  ustrezni nastavitvi pohodnih palic in še po nekaj uvodnih Tonetovih napotkih naskočili (še) blažjo vzpetino po označeni Ostrovrharjevi poti. Pot je bila zelo lepa, suha, na več mestih celo zelo široka.

Že smo na točki, ki ji domačini pravijo Novi grad. Na tem mestu je nekdaj stal pozno-srednjeveški grad Osterberg. Narisal in opisal ga je celo Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Nadaljujemo po slemenu Kašeljskega hriba proti Debnemu vrhu. Tu, na slemenu, je še živ pomnik o meji med okupatorjema Nemčijo in Italijo med drugo svetovno vojno.

Predno pridemo na vrh (530m), se v Ostrovrharjevem studenčku lahko malo osvežimo. Vrh ima kvaliteten visok razgledni stolp. Z njega si, ker je bilo lepo vreme, lahko ogledamo vzhodni del Ljubljanske kotline, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Seveda smo imeli tudi čas za malico iz nahrbtnika in za skupinsko fotko. Kmalu nadaljujemo.

Že smo na Ostrem vrhu (446m/nm), pri ruševinah  Starega gradu, pri sledeh utrdbe iz 11.-12. stoletja. Predvsem je zanimiv zelo  piramidast del vrha, ki kar ne da »verjeti«, da je bil tu nekoč grad. Ponovno naredimo malo predaha, tudi za izmenjavo vtisov. Razgleda pa zaradi (že) visokih krošenj, žal, ni.

Od tu smo se po tej zanimivi in lepo označeni Ostrovrharjevi poti spustili do že –  v začetku opisanih pečin z odtisi mlinskih koles.

Zaključili smo pa na kavici v Podgradu, kjer nas je lastnik gostišča spomnil, da bi bilo škoda, če ne naredimo še za cca 150m korakov naprej, še vedno po Zaloški cesti, do sotočja štirih rek: Save, ki vzame v svoje valove Ljubljanico, Kamniško Bistrico in lokalno Besnico.

Lep izlet! Pa povabilo novim pohodnikom, ki si poleg premiganja okončin in luštnega čvekanja med hojo želijo spoznati in videti tudi kaj novega!

Prispevek pripravil: Marjan Trobec
Fotografije: Marjan Trobec

Oznake: Debni vrh, Ostrovrhar