Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, sreda, 25. novembra 2015

Pisatelj Ernest Jazbinšek že 30 let občasno biva v svojem vikendu na Polici, zato ga štejemo med naše krajane. Veseli smo bili njegove pobude, da predstavi svoje delo v Mestni knjižnici Grosuplje.  Ob zaključku četrte sezone bralnega kluba Beremo ob kmečki peči smo ga povabili medse.

Bralni klub za odrasle bralce skupaj organizirata Mestna knjižnica Grosuplje in Univerza za tretje življenjsko obdobje Grosuplje. Branje je pomembno za vsa obdobja človekovega življenja, saj širi obzorja, izobražuje, nudi zabavo in sprostitev, z branjem koristno zapolnimo prosti čas. V našem klubu beremo predvsem slovensko literaturo, srečujemo se vsako zadnjo sredo v mesecu in se pogovarjamo o prebranih knjigah. V zadnjem obdobju smo se dvakrat srečali ob medgeneracijskem branju z osnovnošolci. Bila je zanimiva izkušnja in oboji, osnovnošolci in bralni klub, si želimo še takšnih srečanj. Prvo bo že v decembru. Pogovarjali se bomo o delu našega rojaka Louisa Adamiča Stari cerkovnik.

V našem klubu beremo po programu, ki si ga začrtamo, in pripravimo seznam knjig. Letos je 10 bralk in bralec prebralo najmanj pet knjig in si prislužilo darilo Knjižnice Grosuplje – knjigo Zgodbe iz knjižnice: Rozi Fortuna, Silva Gorše, Minka Grablovic, Milena Nagelj, Kristina Oblak, Angelca Perpar, Pavla Raguž, Branka Šinkovec, Helena Štrubelj, Iva Valant in Franci Zorko.

Ogledali smo si kratek predstavitveni film o pisatelju in njegovem delu, nato pa se nam je Ernest Jazbinšek sam predstavil. Kot devetletni fant je skočil z drevesa, s peto padel v krtovo luknjo in si zlomil stegnenico po dolžini. Deset let je preživel po bolnicah in prestal veliko operacij. Bil je na robu smrti in le materina ljubezen in skrb sta ga poklicali nazaj v življenje.

Zaradi nepravilnega zdravljena so mu nad kolenom amputirali nogo. Protezo je sprejel kot del svojega telesa. Nikoli se ni sramoval svoje invalidnosti, a kljub vsemu je moral preseči marsikatero travmo, kar je opisal v knjigi Rehabilitacija – nikoli končan proces.

Kljub invalidnosti se je ukvarjal s športom, tudi tekmovalnim in dosegal je zavidljive rezultate. Kot strelec s pištolo je sodeloval na treh paraolimpijskih igrah in postavil leta 1995 svetovni rekord z zračno pištolo. Rad je tudi smučal, kegljal in plaval. Med največje športne podvige pa šteje vzpon na Triglav v severni steni po slovenski smeri, kar smo ob koncu večera videli tudi na filmskem posnetku.

Ko se je upokojil in ga je pri gibanju začela ovirati obraba kolka, se je odločil za pisanje. Leta 2004 je izdal svoj življenjepis Mojih šestdeset let. Leta 2012 je popisal svoje zdravljenje v knjigi Rehabilitacija – nikoli končan proces. Tega leta je začela izhajati trilogija Zavita steza življenja: Dekle s Polane (2012), Vrnitev v življenje (2013) in Šibkost in pogum (2014). Moj prijatelj Albert je knjiga za otroke s simpatičnimi ilustracijami kužka, ki komentira življenje in delo svojih novih lastnikov. Letos pa je izšel nov roman Trdoživa Kozjanka.

V trilogiji spremljamo njegove junake od leta 1944 do 1960. Navezani so na svoje kmetije, vendar jih potrebe sodobnega časa zvabijo v mesto. Ampak, ko je ogrožena njihova domača hiša, se vračajo k delu na kmetiji. Ves čas je čutiti naklonjenost kmečkemu življenju, ki je sicer težko, a prinaša več zadovoljstva kot mestno življenje.

Roman Trdoživa Kozjanka je slavospev trpeči, vendar pokončni kmečki ženski s hribovske kmetije. Življenje v hribovski vasi je težko, saj je delo šele po trdem delu poplačano s pridelki. Srečamo se z grobimi ljudmi, ki prizadenejo s svojim ravnanjem dosti bolečine svojim bližnjim; pa tudi z globoko čutečimi dušami, ki si pomagajo v težkih trenutkih. Opazno prijazen je pisateljev odnos do žensk, predvsem do mater. Tudi če niso »brezhibne«, najde opravičilo za njihova dejanja. Do moških je bolj neprizanesljiv.

Pisatelj je povedal, da si naredi zapiske o vsakem junaku, da ne zgubi niti pripovedi. Večina zgodb je resničnih, povedali so mu jih resnični ljudje, le da je včasih v romanu združil več zgodb v eni osebi. Piše že nov roman in upa, da bo izšel prihodnje leto.

Da smo začutili njegov stil pisanja in njegovo sporočilno moč, so člani bralnega kluba Rozi Fortuna, Kristina Oblak in Franci Zorko brali odlomke iz njegovih romanov.

Uradni del srečanja s pisateljem  Ernestom Jazbinškom smo zaključili z mislijo, da ni treba, da človek sebe prilagaja življenju, ampak življenje prilagodi sebi in svojim zmožnostim. Pisatelja Ernesta Jazbinška pa označuje tudi stavek, ki ga je zapisal v drugi knjigi trilogije Zavita steza življenja: »Junak ni tisti, ki svojo slabost in težave skriva in taji, marveč tisti, ki to prizna, se s tem spopade in to tudi premaga.«

Zanimiv sogovornik je navdušil obiskovalce večera, da so se še zadržali z njim v prijetnem neformalnem pogovoru.

Prispevek pripravila: Marija Samec

Oznake: Ernest Jazbinšek, literarni večer