Četrtek, 12. 11. 2015

To pot nam je naša mentorica, akademska slikarka Agata Freyer, pripravila prav posebne vrste posladek s področja umetnostne zgodovine: voden ogled gradu Brdo in Vile Bled, ogled cerkve sv. Martina na Bledu in cerkve Marije Pomagaj na Brezjah. In dano nam je bilo, da smo lahko vse te lepote Slovenije uživali v najlepši možni poznojesenski svetlobi in toploti.

Prva postaja na naši poti je bil Grad Brdo, ki ga poleg kongresnega centra  Brdo, gradu Strmol, vil Bled, Zlatorog, Podrožnik in Koče Jezero upravlja Javni gospodarski zavod  Protokolarne storitve RS.

Oktobra letos so obeležili 505 obletnico izdaje listine – dovoljenja za gradnjo gradu, čeprav pisni viri navajajo, da je na področju današnjega Brda stal podeželski dvor, katerega lastniki so bili takrat še vitezi, plemeniti Eghi. Prevod besede Eghi pomeni Brdski ali iz Brda, zato danes govorimo o Brdskih vitezih, ki so nato v 16. stoletju prvotni dvor prezidali v dobro utrjen grad in ga poimenovali po svoji družini Brdo. Sredi 17. stoletja je družina Brdskih gospodarjev začela gospodarsko propadati in grad s posestvi je prehajal iz rok v roke, dokler ga ni leta 1753 na dražbi kupil eden najbogatejših podjetnikov na Kranjskem Michelangelo pl. Zois. Le-ta je brdsko posest prepustil najstarejšemu sinu Žigi Zoisu, ki ga iz zgodovine poznamo kot izobraženca, mecena in strastnega zbiratelja. Skupaj z bratom botanikom Karlom Zoisom sta v letih 1785 do 1790 na Brdu zasnovala prvi alpski botanični vrt, poleg tega pa še razkošen grajski park s preko 10.686 rastlinami. Zoisi so leta 1928 prodali posestvo z gradom na javni dražbi lesnemu trgovcu Francu Dolencu in podjetniku Stanku Heinrihterju, ki sta grad delno prenovila. Leta 1935 kupi grad knez Pavle Karađorđević in ga s soprogo Olgo prenovi tako, da postane eno najlepših posesti v Kraljevini Jugoslaviji. Nadaljnjo obnovo, zlasti pa načrtovano ureditev parka v renesančnem slogu, je preprečila druga svetovna vojna. Po vojni je bil grad izropan, leta 1947 je po odloku o nacionalizaciji prešel v last IS SFRJ z namenom, da se preuredi v rezidenco predsednika Josipa BrozaTita. V letih 1950-1978 je grad doživel še eno prenovo po načrtih arhitekta Vinka Glanza. Po smrti Tita je prešel grad v last IS LRS, leta 1990 pa v last in upravo Republike Slovenije.

Predstavnici Protokolarnih storitev RS sta nas ljubeznivo sprejeli v Kongresnem centru, razkazali grad in del posestva in nas seznanili z dejavnostjo tega javnega gospodarskega zavoda. (Kongresni center Brdo je za leto 2014 prejel certifikat odločnosti in se uvrstil med tri najboljše konferenčne centre v JV Evropi.) Dlje časa smo se ustavili pred impresivnim triptihom, ki ga je decembra  2007 naslikal slikar in grafik svetovnega slovesa Rudi Španzel in krasi predverje Kongresnega centra. 8 metrov veliko delo Miza radosti, olje na platnu, je slikarjev poklon domovini ob začetku predsedovanja Evropi. Triptih temelji na mitološki zgodbi, slikar je prek antičnega izročila in upodobitve treh boginj, Atene, Here in Afrodite, prikazal sodobno tematiko Evrope in Slovenije. Vsak udeleženec naše ekskurzije je prejel v dar protokolarno mapo z zgibanko monumentalne slike, opremljeno s strokovno razlago , ki jo je prispeval dr. Ferdinand Šerbelj.

Polni lepih vtisov smo se podali na drugo postajo naše ekskurzije: Vilo Bled.

Tudi tukaj smo imeli prijetnega vodiča, ki nas je popeljal po zgodovini tega lepega objekta. Na mestu današnje Vile Bled je do leta 1883 stalo upravno poslopje otoškega gospostva, nato pa je avstrijski plemič Ernest Windischgrätz zgradil dvonadstropni dvorec. Leta 1922 je bila vila prodana  Aleksandru Karađorđeviću, kralju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kraljeva družina je poleg dvorca, ki ga je poimenovala Suvobor, načrtovala še gradnjo nove vile po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Do leta 1934 so postavili samo 3 visoke slope nad jezerom, na katerih stoji danes paviljon Belvedere. Po smrti kralja Aleksandra so dvorec  Suvobor porušili in pa načrtih arhitekta Fürsta pričeli z gradnjo novega objekta. Druga svetovana vojna je dela ustavila, po vojni pa je delo nadeljeval arhitekt Vinko Glanz in nastala je današnja Vila Bled, ki je bila poletna rezidenca predsednika Tita. Tu je sprejemal številne državnike in člane kraljevih družin. Od leta 1984 je Vila Bled del večjih hotelskih kompleksov, leta 2013 je prešla v upravljanje JGZ Protokolarne storitve RS , danes pa nadaljuje s tradicijo imenitnega hotela.

Kot slušatelje umetnostne zgodovine nas je v Vili pritegnila freska z motivom NOB akademskega slikarja Slavka Pengova. Delo prikazuje epopejo partizanske borbe od leta 1941 do zmage 1945. Poleg tega smo si ogledali še nekaj del primorskega grafika Lojzeta Spacala.

V hotelskem ambientu nam je kosilo zelo teknilo, nato pa smo se podali k tretji postaji: k cerkvi sv. Martina na Bledu.
Cerkev sv. Martina na Bledu je ena najpomembnejših zgradb, saj skupaj z gradom, grajskim hribom, jezerom in otokom predstavlja del klasične blejske vedute. Zgrajena je bila leta 1905 v neogotskem slogu na mestu starejše cerkve iz 15. stoletja. Občudovanje so nam pritegnile freske Slavka Pengova, ki pokrivajo stene celotne cerkve, med njimi je nekaj posebnega poslikava molitve Oče naš, saj vsaka vrstica te molitve predstavlja svojo sliko, finale – amen- pa pomeni poslednjo sodbo.
Oltarni nastavki s tabernaklji so delo Janeza Vurnika ml. Izdelal je tudi večino kipov, le tiste na glavnem oltarju je izdelal Jože Pavlin, naslednik Vurnikove delavnice v Radovljici.

Po ogledu cerkve smo se sprehodili ob jezeru in uživali zadnje sončne žarke.

Čakala pa nas je še zadnja postaja – cilj poti vseh dobrih ljudi (kot je napisano na plakatu Turističnega društva Brezje), bazilika Marija Pomagaj na Brezjah. 

Na tem prostoru je stala cerkev že v 14. stoletju in je bila je posvečena sv. Vidu. Kasneje so prizidali kapelici sv. Antona Puščavnika in Matere božje. Slednjo je poslikal kranjski slikar Leopold Layer leta 1814, sama podoba Marija Pomagaj pa je nastala po sliki Lucasa Cranacha iz stolnice sv. Jakoba iz Innsbrucka. Ta novorenesančna zgradba je polna umetnin najimenitnejših ustvarjalcev: dvokrilna vrata, oltarji in tabernaklji Janeza Vurnika ml. in njegovega naslednika Jožeta Pavlina iz Radovljice, oltarne slike Ivana Groharja iz 1899 in Ivana Vavpotiča iz 1912, doprsni kip Marije z detetom Borisa Kalina. Prvotna zasnova prostora pred cerkvijo, zamisel Jožeta Plečnika,  je močno predelana. V atriju med cerkvijo in samostanom stoji kapelica sv. Frančiška Asiškega v slogu slovenske planinske koče, delo arhitekta Ivana Vurnika. Vse mozaike, ki krasijo tudi fasade cerkve, so po njegovih načrtih izdelale šolske sestre iz Radovljice. Slika sv. Frančiška v kapelici pa je delo akad.slik.Lojzeta Perka.

Cerkev  Marije Pomagaj, ki jo je leta 1988 papež Janez II razglasil za baziliko, je postala slovensko narodno svetišče in zaradi čudežnih ozdravitev jo vsako leto obišče na deset tisoče romarjev iz Slovenije in Evrope.

V trdi temi nas je voznik Jani varno pripeljal domov, kjer je lahko vseh 36 udeležencev ekskurzije svojim domačim pripovedovalo o pravkar videnih lepotah Slovenije.

Prispevek pripravila: Metka Ahlin

Oznake: Bled, ekskurzija