Nenavadna imena in posebni kraji. Tokrat 10.5.2025 smo se podali na Štajersko hribovje. Odpeljali smo se do Lopate vasi blizu Celja. Na robu vasi smo pustili svoje avtomobile in se peš napotili proti Šentjungerti. Skozi gozd smo kmalu prišli v lepo vas Gorica. Pred nami se je prikazal strm razpotegnjen hrib, na drugem koncu slemena sili kvišku cerkev Sv. Kunigunde.
To je naš cilj sem naznanil vsem pohodnikom in kmalu se je pot nagnila navzgor in eno uro strmina ni popustila. Z vztrajnostjo in trmo smo v dobri uri že splezali do slemena.
Privoščili smo si kratek počitek, neverjetni razgledi naokrog nam niso dali miru. Temeljito smo si ogledali čudovito okolico naokrog. Spodaj pod goro kraljuje naselje Šmartno s Šmartinskim jezerom. Valovita pokrajina okrog je posejana z vasmi. V ozadju se vidi Boč. Proti jugu so razporejene posavske gore. Nadaljevali smo pot in v pol ure smo prišli do Koče na Šentjungerti. Koča je preurejena iz nekdanje mežnarije, hiša je lepo obnovljena odprta je pa le v nedeljah. Od zunaj smo si ogledali cerkev Sv.Kunigunde. Kunigunda je bila žena nemškega cesarja Henrika, na Štajerskem sta gospodovala okrog leta 1014. Kot gospoda sta naredila veliko dobrega za domačine. Malo razočarani, upali smo na toplo obaro, smo se lotili svoje malice iz nahrbtnika. Iz nahrbtnika lepo potolaženi smo si zaželeli nekaj konkretnega za odžejati. V tem trenutku pride moški srednjih let nas pozdravi, odklene hišo, obenem nas vpraša če kaj potrebujemo. Danes sicer koča ni odprta ampak ker smo planinci nas bo vseeno postregel čeprav je prišel na priprave za naslednji dan, najavilo se je veliko gostov. Gospod se je razgovoril, zvedeli smo, da ni samo oskrbnik koče, je tudi predsednik Planinskega društva Galicija. Društvo šteje šele dvajset let, vendar so člani zelo aktivni, zmeraj se nekaj dogaja. Povedal je, da se člani društva menjujejo, vsako nedeljo skrbi za kočo drugi član. Na hrib h Kunigundi je medtem prišlo veliko planincev. Malo smo z oskrbnikom in predsednikom še poklepetali, rekli smo mu, da smo iz Grosupljega. Za spomin nam je podaril Monografijo o dvajsetletnici planinskega društva Galicija. Oskrbnik se je urno odtrgal od nas, planinci so mu že sporočali svoje želje.
Polni lepih vtisov, odžejani .in dobre volje smo se počasi vrnili v dolino in proti domu.
Besedilo Anton Rajh, fotografije Anton Rajh in Ivi Kobal