V soboto 5.4.2025 smo se pohodniki Planinske sekcije Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje z avtobusom odpeljali v Ljubljano in naprej z vlakom v Borovnico. V središču Borovnice smo se ustavili in se fotografirali  pri visokem stebru, ki je edini ostanek viadukta, ki je ob otvoritvi železniške proge Ljubljana – Trst veljal za najvišji železniški viadukt v Evropi. Ogledali smo si panoje, ki zgoščeno govorijo o železniškem viaduktu v Borovnici, o gradnji tega veličastnega objekta in o usodi viadukta po drugi svetovni vojni.

Trasa Južne železnice je avgusta leta 1849 dosegla Ljubljano. Tega leta se je razpravljalo o tem kje zgraditi traso železnice naprej do Trsta.

možnost je bila smer iz Ljubljane do Škofje Loke , po dolini Sore v dolino Idrijce nato ob Soči mimo Gorice, Tržiča in Devina v Trst. Druga t.i. kraška varianta je bila speljana čez Ljubljansko Barje, mimo Logatca, Planine in Postojne naprej proti Trstu. Bila je krajša in tudi cenejša zato so se projektanti tudi odločili za njo. Cesar Franc Jožef je decembra 1849 potrdil potek proge čez Kras. V sklopu gradnje železnice se je takoj začel graditi Borovniški viadukt.
S prihodom železnice se je marsikaj spremenilo. Borovnica se je začela naglo razvijati. Po deželnih postavah se je leta 1869 oblikovala župnija Borovnica z naselji: Borovnica, Zabočevo, Preserje, Kamnik in Rakitna z 4141 prebivalci, leta 1890 je bilo že 7490 prebivalcev. Do 1. svetovne vojne je viadukt dobro prenašal vedno večji promet vlakov, med prvo svetovno vojno je šlo veliko težkih vlakov naloženih z orožjem, čezenj. Po prvi vojni je promet usahnil saj je bila meja v Logatcu.
Ob napadu Nemčije na kraljevino Jugoslavijo je ob kapitulaciji jugoslovanske vojske kapetan Žužek miniral viadukt in osrednji del viadukta je bil v ruševinah. S tem so hoteli preprečiti oziroma upočasniti prodiranje italijanske vojske proti Ljubljani. Italijani so vkorakali v Borovnico 13.4.1941 in v treh mesecih popravili viadukt. Na ostanke viadukta so namestili Roth – Wagnerjevo konstrukcijo in ponovno vzpostavili promet na relaciji Ljubljana – Trst.
Zavezniki so leta 1944 viadukt večkrat bombardirali, šele 27.12.1944 jim je uspelo zadeti Roth – Wagnerjevo konstrukcijo. Nemci so se lotili gradnje obvozne proge. Graditi so jo začeli januarja 1945 vendar je niso dokončali, zavezniška letala so jih nenehno napadala. Nemci so se iz Borovnice umaknili 5.maja 1945, razstrelili so preostanek Roth – Wagnerjeve konstrukcije ter razstrelili viadukt Pako.

Borovnica je konec vojne dočakala v ruševinah. Porušene so bile številne hiše. Opeko iz ruševin viadukta so domačini porabili za popravilo svojih hiš. Nova oblast je morala nujno najprej usposobiti železniško progo. Dokončali so nedokončan obvoz, ki so ga začeli graditi Nemci ter vzpostavili enotirno progo. Dvotirno progo so zaradi pomanjkanja materiala in pomanjkanja gradbene mehanizacije dokončali šele leta 1947.
Pot smo nadaljevali skozi Borovnico, v zaselku Dražica nas je pot peljal pod železniško progo naprej po poti ob robu gozda do vasi Ohonica. Od tu naprej smo po asfaltni poti kmalu prišli do vhoda v Pekel, kjer nas je pozdravil sam peklenšček. Preko brvi smo prečkali žuboreči potok Borovniščica. Z obeh strani potoka so se zlivali manjši pritoki kot manjši slapovi. Pot se je polagoma dvigovala in že smo prišli do večjega slapa višine 5 metrov, ki je zabeležen kot 1.slap. Pohodniki smo občudovali stvaritev narave, seveda smo napravili nekaj posnetkov za spomin. Pojasnil sem pohodnikom, da pravi čudež narave šele čaka na nas. Po krajšem vzponu smo se nagnetli do ozkega prostora kjer smo lahko občudovali 2. slap, najlepši med vsemi slapovi v Peklu. Slap je visok 16 m, voda brizga daleč naokrog v obliki finih kapljic kakor rahel dež.

Tukaj se je naša skupina ločila. Pohodniki, ki se težje premikajo po skalnem terenu, so se odpravili nabirat čemaž. Manjša skupina se je povzpela po lestvah do 3. slapu ter plezala še naprej do razgledišča. Po krajšem počitku smo se previdno spustili nazaj na pot ter pohiteli nazaj v Borovnico lovit vlak za povratek v Grosuplje. Čakajoč na vlak smo še malo posedeli v baru in urejali vtise z današnjega pohoda. Vlak je seveda imel zamudo vendar smo srečno prispeli nazaj domov.
Besedilo: Anton Rajh, fotografije Anton Rajh, Ivo Puhar