UTŽO Grosuplje vsako leto na dan smrti našega pesnika Franceta Prešerna, 8. februarja,
organizira pohod iz Grosupljega na Kopanj. Tudi novo vodstvo UTŽO je začutilo pomen tega dogodka in se odločilo nadaljevati tradicijo, ki je nismo prekinili niti med korono.
Že 17-tič so se pohodniki, domačini in od drugod, zbrali pred Kulturnim domom v Grosupljem na startu pohoda. V čast slovenskemu kulturnemu prazniku je z Zdravljico nastopil MePZ Zgodnja danica, ki ga vodi Danica Kutnar. Predsednica UTŽO Marija Podvršič je predstavila
vodjo pohoda Toneta Rajha in kolona je krenila na pot proti Spodnji Slivnici, Predolam in Račni, potem pa so se povzpeli na kopanjski grič, kjer so jih čakali krofi in čaj.
Že vsa leta nas prijazno sprejme v toplo ogreto cerkev domači župnik, častni kanonik Janez Kebe, in nas tudi nagovori z vsako leto drugi Prešernovi pesmi namenjeno mislijo. Letos pa nam je predstavil svoj ponatis knjige Toma Zupana Kako Lenka Prešeren svojega brata pesnika popisuje, v katero je sam dodal svoje misli in rezultate raziskav Prešernovega življenja.
Program proslave je pripravila Katja Bricelj. Zdravljico je zapel MePZ Grosuplje, ki ga vodita zborovodkinja Gabrijela Cedilnik in instrumentalist na klaviaturah Primož Cedilnik. V nadaljevanju programa so zapeli še Schubertovo Lipo, Sancta Mario Johannesa Schweitzerja in Kamila Maška Zgubljeno vero na besedilo Franceta Prešerna. Solista Mira Anžlovar in Tone Zalar pa sta ob spremljavi Primoža Cedilnika zapela Ipavčevo Dve utvi na besedilo Frana Levstika.
Praznični nagovor je pripravila Katja Bricelj. Če bi zbrali vse dosedanje nagovore, bi dobili zanimiv in pester pogled na našega velikega pesnika in na naš odnos do kulture. Letos je govornica kritično ocenila mesto kulture v naši družbi, nekaj misli pa si je izposodila iz knjige Žiga Turka Prazniki.
S pesmimi, po izboru Katje Bricelj, so recitatorji UTŽO Grosuplje Metka Grošelj, Vera Gačnik, Katja Bricelj, Franci Zorko in Ivo Puhar povezovali program. Prebrane so bile pesem Kajetana Koviča – Zagovor pesnikov; Ana Ahmatova – Muza; Francesco Petrarca – O, blažen bodi čas pomladnih dni; France Prešeren – Gazela; France Prešeren – Zgubljena vera; Puškin – Ljubil sem vas; Franced Prešeren – je od veselga časa; in Tone Pavček – Prelepa je trnovska fara.
Na koncu smo se zahvalili vsem, ki so pomagali, da je pohod z zaključno proslavo uspel. V
sicer meglenem, a ne preveč hladnem vremenu smo se pod Prešernovo lipo na dvorišču
župnišča še malo podružili, potem pa smo se spustili spet po klancu navzdol v Račno, kjer nas je čakal avtobus in nas odpeljal v Grosuplje.
Pohod in proslavo je posnel Brane Petrovič in si ju lahko ogledate s klikom TUKAJ ! ali na youtube branepet.
Zapisala Marija Samec fotografirala Vera Puhar
Nagovor Katje Bricelj na proslavi ob kulturnem prazniku na Kopanju, 8. 2. 2024
V marsičem smo Slovenci nekaj posebnega. Kulturni praznik, ki je dela prost dan, je že
nekaj takega, kar ne praznujejo na ta način drugod po svetu. Na osrednjem trgu glavnega
mesta ni kipa konjenika z mečem, ni kipa kralja, kraljice, ampak stoji kip pesnika in nad njim pesniška muza. In naša himna ne poje o veličini našega naroda kot pri večini drugih, marveč poje o veličini sveta brez sovraštva, ko bo prepir iz sveta pregnan in bo prost vsak rojak in bomo vsi na svetu dobri sosedje. Slovencem so se v tisočletni kulturni zgodovini zgodili trije veliki čudeži.
Prvi so Brižinski spomeniki, najstarejša slovenska besedila v latinici iz okrog leta 1000.
Drugi čudež, Primož Trubar in njegovi protestanti. Trubar je oče slovenske književnosti in
utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika. Leta 1550 je izdal Katekizem in Abecednik. In Jurij Dalmatin je lahko prevedel Biblijo, da smo dobili Slovenci prevod iz latinščine v slovenščino prej kot nekateri drugi veliki narodi, npr. Angleži.
In tretji čudež – France Prešeren, ki je v letih 1824–1849, torej v dobi visoke romantike,
presegel okvire domače, provincialne književnosti in jo povzdignil v vrhove evropske
literarne tradicije. Josip Stritar ga je postavil v ustrezen evropski kontekst: »Kar je Angležem Shakespeare,
Francozom Racine, Italijanom Petrarca, Nemcem Goethe, Rusom Puškin, Poljakom
Mickiewicz – to je Slovencem Prešeren.«
Identiteta naroda se je gradila na več nivojih – narodnem, umetniškem in političnem. In
da se vrnemo h kulturnemu prazniku, uveden je bil politično, takoj po vojni, leta1945.
Vsako leto , 8. februarja, na dan Prešernove smrti, poslušamo, da je kultura vgrajena v
temelje slovenske državnosti, kar pa je še ena od slovenskih posebnosti: da sta slovenski
narod in država utemeljena na kulturi, če ne bi bilo slovenske kulture (kamor sodi tudi jezik), ne bi bilo slovenske države. Reči karkoli drugega bi bilo nekulturno.
Vendar je kultura širok pojem, to ni samo umetnost. Imamo t. im. agrokulturo; kulturne
rastline, ki nas preživljajo. Kultura je etika v splošnem delovanju – v gospodarstvu, znanosti, medicini, izobraževanju … Je komunikacija med ljudmi, omika, je odnos do drugih živih bitij, do okolja. To so tudi vrednote, navade in pravila obnašanja, ki smo jih prevzeli od prednikov, zaradi katerih skupnost ne živi v kaosu, ampak v nekakšnem redu.
Glavni dogodek ob vsakoletnem kulturnem prazniku je podelitev Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Podeli jih država umetnikom za njihove umetniške dosežke. Po televiziji smo lahko spremljali podelitev nagrad iz Cankarjevega doma. Vsi nagrajenci so jih zasluženo prejeli. Včasih pa jih dobijo kulturniki, ki se celo ne znajo kulturno obnašati. Pravi umetnik namreč ni le v službi, mora znati ustvariti nekaj lepega, pomembnega, navdihujočega in je največkrat korak pred utečenimi smermi. A ker je slovenska država utemeljena na kulturi, se to najbolj pogosto sliši, ko gre za proračunska sredstva za kulturo. Umetnost postane odvisna od države, kot tudi ostali uporabniki, povezani z njo, od – varovanja naše dediščine, do umetniških inštitucij, teatra,
filma, galerij, založb … denarja pa ni nikoli dovolj za vse.
Pa se vprašajmo: Ali je dovolj, da je država utemeljena le na jeziku in kulturi? Najbrž ne!
In tudi ni res, da niso bili v zgodovini državotvorni tudi drugi segmenti slovenske družbe.
Imeli smo svoje plemstvo; plemiške družine so bile elita slovenskih krajev. Tudi svoje
vojskovodje: Andrej Turjaški je pri Sisku pometel Turke v Kolpo, Ulrik II. Celjski je bil vojaški
strateg in ekspert za razmere na turški meji, Jurij Vega ni bil le genialen matematik, ampak
tudi topniški častnik avstrijske vojske, Rudolf Maister je s peščico vojakov osvojil Maribor; no,on zdaj ima svoj konjeniški spomenik. Navsezadnje smo z osamosvojitvijo Slovenci dobili tudi slovensko vojsko. Tudi na njej je utemeljena slovenska država.
Za razvoj slovenske narodne zavesti je bila nujna tudi gospodarska samozavest (vse
tovarne, industrija, podjetja niso nastala leta 45), tudi Janez Bleiweis npr. je moral ustvariti
časopis – kje bi sicer Prešeren objavljal svoje pesmi. Pomembna je bila tudi vloga znanosti.
Od že omenjenega Jurija Vege, ki je prvi na svetu izračunal štirimestne algoritme, danes
bistvo računalnika, pa pravkar oživljenega Ferdinanda Hallersteina – matematika in
astronoma, ki je na Kitajskem postavil zvezdni opazovalnik in je zdaj kopija na ogled v
Ljubljani,
Scopolija, botanika, ki je prečesal in popisal Slovenijo, Josipa Ressla, ki je izumil
ladijski vijak, Hermana Potočnika in njegove večstopenjske rakete, do kemika Friderika
Pregla, lani je minilo 100 let, ko je postal prvi in edini nobelovec slovenskega rodu, do Jožefa Stefana, enega največjih fizikov svojega časa.
Prav tako je vgrajena v temelje slovenske države katoliška vera, kot je razložil že Prešeren v
drugem delu Krsta pri Savici. Slovenski duhovniki Marko Pohlin, Jurij Japelj, Valentin Vodnik, Jakob Aljaž, Anton Martin Slomšek, Anton Korošec, J. E. Krek, Lambert Ehrlich in drugi so delovali za slovenstvo z vsem srcem, nekateri tudi že za idejo samostojne slovenske države.
V povojnih letih se o tem ni govorilo, samo pesniki in pisatelji (ne sicer vsi) so bili nekako
sprejemljivi za novi režim. A prava umetnost lahko uspeva le, ko je svobodna,
neobremenjena s težkim bremenom temelja državnosti. In njen smisel je, da olepša naše
duše, da pridemo z glasbenega koncerta, s slikarske razstave bogatejši. Da nam roman ali
pesem ali ples odpirajo oči in nas pripravijo do premisleka.
Da nam je po proslavi ob kulturnem prazniku toplo v duši. In letos smo vesli, da je bila takšna
tudi državna proslava. Vrhunske recitacije, balet Edvarda Cluga Povodni mož pa je bil
pravzaprav homage nagrajencu dr. Henriku Neubauerju.
Danes praznujmo tako kulturo. Moramo jo, sicer sledi kaos!
Nekaj misli in podatkov za te uvodne besede je govornica našla tudi v knjigi Žige Turka
Prazniki, ki je izšla pred kratkim.
Program je od tu naprej tekel brez prekinitev s ploskanjem, kot ena sama skupinska
zvočna podoba z vsem nastopajočimi. Katja Bricelj