V soboto, 4. oktobra 2020

Jesen je tu, deževje je tu, virus je tu.

Kljub slabim obetom se nas je nekaj neustrašnih popotnikov udeležilo pohoda po Dobrepoljski ravnini. Dež bomo že preživeli, smo si na tihem mislili, in že pred osmo smo prišli na Videm. Tam smo našli bar in

v miru popili jutranjo kavico.

Prijava na pohod je bila precej zapletena. Zaradi korona virusa so nas strogo popisali. Vpisnina za pohod je bila 8 €, za to pa smo dobili »dobrepoljsko culo«. V culi je bila malica: pol klobase, bela štručka kruha, sladki rogljiček, jabolko, voda in razglednica Dobrepolja. Za štiri ure pohajkovanja smo bili preskrbljeni.

V središču Vidma smo si ogledali  spominsko ploščo Luke Dobrepoljskega, zaslužnega za slavo svojega kraja. Bil je humanist, profesor retorike in poetike na dunajski univerzi, rektor univerze.

Diplomata Žigo Herbersteina je spemljal na njegovi poti v Rusijo.

Vodič domačin nas je najprej odpeljal pred novo šolo, zraven katere je še vrtec, zadaj pa se skriva velika vaška dvorana, ki še ni končana.

Nadaljevali smo proti vasi Podgorica. Ogledali smo si hišo znamenitega Dobrepoljčana, pisatelja in učitelja Frana Jakliča ter zvedeli nekaj podrobnosti o njegovem življenju.

Pot nas je nato vodila v Bruhanjo vas. Vodič nam je razodel, od kod nenavadno ime vasi in kdo neki tam bruha. Ob velikem deževju se odtočni ponori napolnijo in voda  več ne odteka, ampak se vrača in v curkih brizga ven – bruha tudi 2 m visoko. V vasi so trije bruhalniki.

V Zagorici smo se ustavili pred podobo znamenitih umetnikov, slikarjev in kiparjev Franceta in Toneta Kralja. V prvi polovici 20. stoletja sta bila priznana predstavnika ekspresionizma pa tudi monumentalnega realizma na Slovenskem.

V Mali vasi nas je vodič opozoril na hišo nekdanjega podjetnika Štiha, ustanovitelja dobrepoljske Stolarne.

Od tam smo se napotili v Zdensko vas. Ogledali smo si lipov gaj  in staro romarsko cerkev  sv. Antona.

V vasi Cesta smo se ustavili pred hišo starinokopa Jerjeja Pečnikarja, ki je v skoraj tridesetih letih izkopavanj po številnih slovenskih krajih dodobra napolnil vitrine ljubljanskega pa tudi dunajskega mizeja.

Zatem smo se napotili nazaj proti Vidmu, saj so nas prve kaplje dežja opozarjale, da je čas potekel. Srečno smo prišli nazaj v središče vasi, potem se je vlil0. Dvomljivcem lahko povem, da so marele ostale suhe.

Besedilo:  Anton Rajh
Fotografije: Anton Rajh in spletna stran občine Dobrepolje

Oznake: Dobrepolje, pohod