Skupina zanesenjaških pohodnikov iz Grosupljega in okolice, članov Univerze za 3. življenjsko obdobje Grosuplje,  se je lani odločila in v enem štirinajstdnevnem zamahu prehodila evropsko pešpot E6. Nekaterim je to še v lepem spominu. Odločili smo se, da nadaljujemo s tradicijo.  Evropska pešpot E7 je daljša, uradno se hodi po slovenskem delu en mesec, dolga je 600 km. Poletje je vroče, korona virus nas omejuje, zato smo se odločili pot E7 obhoditi po delih. Tokrat smo obdelali odsek od Podbrda do Škofje Loke. Pohajkovali smo  Ana, Ivana, Ivanka, Špela, Tone, zadnji hip se je pridružila še Minka. 

Ponedeljek, 27. 7. 2020, od Podbrda do Porezna

Ob 9. uri smo se dobili na železniški postaji Grosuplje, se fotografirali, dokazi morajo biti, in potovanje se je začelo. Vsi smo v zlatih letih svojega življenja, zato lahko potujemo z vlakom zastonj. Nadeli smo si zaščitne maske ter se udobno odpeljali  v Ljubljano. Kmalu smo imeli zvezo proti Jesenicam, tako da Minka ni uspela dobila voznega reda vlakov za povratek iz Podbrda naslednji dan. Na Jesenicah nas je že čakal vlak, ki vozi proti Podbrdu in naprej po Baški Grapi vse do Nove Gorice.

Ob 12. uri smo prispeli v Podbrdo. Izstopili smo, Ivanka je začela tožiti »kje so moje palice«, naslednji trenutek so palice že priletele skozi okno vagona. To dokazuje, da so na Železnici zaposleni pozorni, razsodni uslužbenci. Hvala železničarju za čudovito gesto. Vročina je bila tudi v

Grapi, zato smo poiskali lokalno točilnico in se ohladili s sokovi, pivom. Minka je spet hotela vozni red vlakov za povratek. Problem je rešila ljubezniva natakarica, ki je posredovala podatke o odhodih vlakov proti Ljubljani naslednji dan. Rešeno! Oprtali  smo si nahrbtnike in se napotili skozi vas. Domačinka mi je ljubeznivo pojasnila, da se pred cerkvijo zavije levo in naprej mimo pokopališča, tako bomo prišli na staro avstrijsko  cesto proti Petrovemu Brdu, kamor nas  je vodila pot. Cesta je široka, ostala je makadamska, po njej ni prometa, od časa do časa se sicer pripeljejo

mimo  mladi nadobudneži z neregistriranimi mopedi, ampak nas to ni motilo. Zgodilo se je nekaj hujšega, pri razcepu cest smo krenili v napačno

smer. Kmalu smo se morali vrniti, ker je ceste zmanjkalo. Tisti rek, da vse poti vodijo v Rim, tokrat ni veljal. Punce sem tolažil, da jim kondicija ne bo škodovala. V dobrih dveh urah smo le prispeli na Petrovo Brdo, našo prvo postajo. Obnovili smo zalogo vode pri studencu,  si privoščili hladno pivo in kmalu nadaljevali pot. Na lepih rdečih tablicah je pisali Porezen 3 ure. Ni bilo ravno vzpodbudno, vroče je bilo, pot se je

nagnila v strmino. Na srečo smo se kmalu premaknili v gozd in se tako

izognili žgočemu soncu. Po strmi gozdnati poti smo se v treh  urah s težavo le prebili dovolj visoko, da smo zagledali kočo na Poreznu in,  hura!, ostalo nam je le še dobre pol ure do nje. Posedeli smo na klopi pred kočo ter si privoščili nekaj hladnega za popiti. Najprej smo se morali oddahniti in odžejati. Čez nekaj časa so dekleta začela oblačiti vetrovke, žgoče sonce se je umaknilo, zapihal je hladen vetrič. Umaknili smo se v notranjost koče in večerjali. Oskrbnica nam je ponudila pravo kmečko pojedino. Večerja je bila okusna, vendar preobilna, zato so nekateri tožili, da niso mogli spati.

Torek, 28. 7. 2020, od Porezna do Blegaša

Zajtrkovali smo v koči na Poreznu. Prosili smo pravkar prispelega pohodnika, da nas je ovekovečil na fotografiji. V nekaj minutah bomo na vrhu. In kaj vidim?  Minka gre za nami,  včeraj pa je bil tak halo za vozni red vlakov nazaj v Grosuplje. Premislila si je, preveč časa bi porabila za

pot v Podbrdo, rajši bo šla z nami naprej. Šok. Ali bo vzdržala? Njenih 80 let spoštujemo, vendar se ne more kosati z »mladenkami« v skupini. Deležni smo bili očitkov, da jo preganjamo, ne damo ji dihati, da kar hodimo in hodimo. Šli smo v neznano. Prišli smo na izravnavo in prijazen mož, ki je čuval krave, nam je pokazal smer poti proti Blegašu. Takoj smo se napotili na hrib Hum z bunkerjem. Nekaj časa so tukaj vladali Italijani. V dolini pod Humom smo trčili na kažipote. Na tistem za  Črni vrh, naš vmesni cilj, je pisalo 1 ura in 20 minut. Fino, smo si mislili, danes gre hitro.

Po dokaj ravnem hrbtu smo se spustili rahlo navzdol do podnožja dolge gore Cimprovke. Spet kažipoti in za Črni vrh je bil napisan isti čas, 1 ura in 20 minut. Čudno. Šli smo naprej po pobočju Cimprovke, v senčnih predelih smo se pasli v borovnicah, pot je bila zelo, zelo dolga. Naveličani smo le prišli do prve kmetije in ugotovili,  da smo v Davči. V senci pod lipo smo si privoščili malico in se spočili. Pot nas je naganjala naprej. Šli smo,

a Minka se je morala zaklepetati s kmetom. Ni se dala komandirati. Pozneje je pritekla za nami. V majhnem križišču so bili spet kažipoti, za Črni vrh je spet pisalo 1 ura in 20 minut. Upali smo, da bo tokrat res tako. Vročina je žgala, na srečo smo odvili v gozd, pot se je vse bolj nagibala v hrib, nam pa so pojemale moči. Tolažili smo se s tem, da si na Črnem vrhu vzamemo več časa za počitek, popijemo hladno pivo, do Blegaša ne bo več težko. Kmalu smo prispeli do stebrov smučarske vlečnice, a trajalo je še lep čas, preden smo prišli do koče na Črnem vrhu. Katastrofa! Koča je bila zaprta, v poletnem času je odprta od srede do nedelje, danes pa je torek.

Posedeli smo v senci in pili vodo, ki nam jo je prijazno podaril počitnikar v soseščini. Žiga seveda nismo našli, zato smo se dogovorili za izlet z avtom na Črni vrh in na žigosanje. Napotili smo se naprej proti koči na Blegašu. Minka je, kot po navadi, dokazovala svojo samostojnost. Obirala se je in ni hotela z nami. Pozneje se je le podvizala, saj smo jo čakali. Pot se je dvigovala, Blegaš je visok 1562 m,  dobri dve uri smo potrebovali od  Črnega vrha. Zunaj, na terasi koče, smo povečerjali. Kočo prenavljajo, spali smo na novih posteljah, za lahko noč pa nam je nek fant zaigral na harmoniko.

Sreda, 29. 7. 2020, od Blegaša do Starega vrha 

Kot po navadi smo zjutraj najprej potelovadili, zajtrkovali smo ob 7. uri, malo pofotkali in se napotili gor na vrh Blegaša. Na vrhu je čudovit razgled na vse strani. Ogledali smo si vrhove naokrog ter se napotili proti rupnikovim bunkerjem. Sedaj se je začela mučna pot navzdol, kamnita in zelo nagnjena. Rabili smo uro in pol, da smo se znebili te poti. Ustavili smo se spodaj na Črnem Kalu. Zanimivo ime. Ko smo povprašali, kako priti na Koprivnik, nas je zgovoren kmet napotil kar naravnost v strmino rekoč, če hočete na Koprivnik,  morate začeti kar tukaj, gor na Romovec in potem naprej. Zagrizli smo v strmino. Zaskelela me je misel, kdo si je le izmislil tako strmo pot za E7,  a bodo »gamsovke« to zdržale? V pol ure smo strmino premagali.

Proti vrhu smo grabili za korenine, bilo je nevarno za zdrs. Tudi naša »upornica« Minka je prilezla gor. Pridušala se je, da ni vedela, da so njeni domači logi tako strmi. Naprej je šla pot po slemenu in brez težav smo prišli do podnožja Koprivnika. Pot se je polagoma dvigovala in kmalu smo bili na vrhu. Kratek postanek in že smo hiteli proti Mlademu vrhu, ki smo ga dosegli brez problema. Malo smo postali, potem sem pokazal na zelo oddaljenem hribu s kočo na vrhu in rekel, da je to naš današnji cilj, Lubnik. »Gamsovke« so se prestrašile, gotovo sem se zmotil, so dejale. Trdile so, da se Lubnik ne vidi in da je to predaleč in da je neki drugi hrib. Bomo videli, sem dejal in zakoračili smo naprej proti Staremu vrhu. Mladega vrha je začelo zmanjkovati, se pravi, pot se je vila strmo navzdol, zahtevno in nevarno. Kaj je to, nikjer nič ne vidimo, razen dreves v gozdu in samo dol, dol. Noro, a smo zgrešili pot?

Samo še to nam manjka. Končno smo prišli na sedlo, oznak za Stari vrh ni bilo, drugače pa so kažipoti kazali na vse druge strani. Poiskali smo rumeno oznako evropskih pešpoti in na žalost smo se morali takoj lotiti vzpona navzgor. Spet je bilo zelo strmo. V pol ure smo se znašli na izpostavljenem vrhu. Žig nam je povedal, da smo na Starem vrhu. Oddahnili smo si. Smo na pravi stezi. Občudovali smo lep razgled na Gorenjo vas in okolico. Nadaljevali smo, saj naj bi kmalu prišli do koče na Starem vrhu. Najprej smo zagledali smučarske naprave in tudi lična koča je bila zraven. Hura! Ko smo se približali hiši, pa smo ugotovili le, da je privatna, vse je bilo zaprto in nikogar nismo mogli vprašati za pot proti koči. Rumene oznake, zelo so bile redke, so nas usmerjale nekam v dolino. Torej gremo dol, pa bo kar bo. Že vsega naveličani smo končno le srečali mlado dekle, ki nam je prihajala naproti. “Seveda, koča je tu dol pod vami, v četrt ure boste tam.” Pobaral sem jo, kam pa hiti sedaj tako pozno? “Grem na Blegaš zamenjat oskrbnico, do večera bom tam.”

Končno koča. Najprej smo si naročili pivo za žejo pogasiti, potem bomo pa razmislili, kako naprej. Špela je nekam zginila, dolgo je ni bilo nazaj. Ostali smo še študirali ali ostanemo tukaj ali pohitimo do Lubnika. Špela se je vrnila in povedala: “Od tu danes ne grem nikamor naprej. Vse sem že zrihtala, na srečo smo ujeli še zadnjih šest ležišč.” Hvaležni za njen hitri podvig smo ji pritrdili. Naša domačinka Minka se je odločila, da bo pohod po E7 zaključila, spotoma se bo oglasila še na svojem rojstnem domu na Praprotnem v Selški dolini. Minki čestitamo, pri svojih spoštljivih in zavidljivih 80 letih je s svojo trmo in vztrajnostjo brez težav opravila z zavidanja vredno dolgo in naporno potjo.  Mi smo vztrajali še malo v večernem pogovoru, malo smo še kartali, močan dež nas je pregnal spat.

Četrtek, 30. 7. 2020, od Starega vrha do Škofje Loke

Dobili smo okrepčilni zajtrk. Po včerajšnjih kolobocijah smo ga bili potrebni. Lastnik koče nas je ljubeznivo fotografiral in že smo se napotili novim doživljajem nasproti. “Po 15 minutah asfalta zavijte na gozdno stezo,” je še povedal. Tako smo naredili, a poti je kmalu zmanjkalo. Poklical sem gospodarja  koče in ga prosil, naj še enkrat opiše našo pot. Po bližnjici smo prišli kmalu na cesto ter korakali po asfaltu. Prav iskali smo zelo, zelo redke rumene oznake evropskih pešpoti. Dvomili smo že, če je pot prava. Pri prvem naselju sem odvil do bližnje kmetije iskat informacije. Mož se je prav razveselil obiska. Pojasnil sem mu, da nas je v skupini pet pohodnikov. Rekel je: “Prvo vsi pridite sem, da vas vidim in napojim, potem šele vam povem, kod morate hoditi.” Gamsovke so seveda prišle bliže in dobili smo vodo in domačega sadjevca. Je prijal.

Povedal nam je, da smo na pravi poti, samo po cesti še naprej do križišča. “Tam so oznake za Lubnik, ne morete več zgrešiti.” Tako je tudi bilo. Po gladki makadamski cesti smo se polagoma vzpenjali proti Lubniku. Dolgo se je vleklo, koče ni in ni hotelo biti na vidiku. Končno smo prišli do table,

kjer je pisalo Lubnik 40 minut. Ohrabrujoče. Zavili smo s ceste, pot se je vila navkreber čez debele kamne. Nič nam to ni bilo všeč. Do sedaj smo se razvajali po gladki gozdni cesti. Vse bolj je bilo strmo in mokro, blizu koče smo trčili na mokre in spolzke kamne, s težavo smo le dosegli kočo. Malo smo počivali, se odžejali, nekaj pomalicali ter se odpravili v dolino,

v Škofjo Loko. Pot se spušča skozi gozd, kolikor globlje smo se spuščali, bolj smo čutili vročino in soparo. Za kratkočasenje smo ob poti malo iskali gobe. Našli smo nekaj golobic, Ivanka je našla celo dva jurčka. Po dolgem spustu smo le prišli do škojeloškega gradu. Ustavili smo se na Mestnem trgu v senci pod

košatimi drevesi. Počitek, odžejali smo se in premlevali, ali gremo še pol ure do železniške postaje ali gremo raje na avtobus, ki je takoj za vogalom. Prevagal je avtobus. Za nas, ki imamo upokojenske vozovnice, je bilo vseeno. V Ljubljani smo prestopili na vlak in kmalu smo bili na začetku naše pustolovščine, na Grosupljem.

Sedaj urejam vtise ter snujem novo pustolovščino od Škofje Loke do Sela nad Robom – spet bo zanimivo.

Besedilo Anton Rajh
Fotografije Anton Rajh

Oznake: E7