V soboto, 22. februarja 2020

Zgolj naključje je bilo, da je bila prav na dan našega 2. februarskega pohoda pustna sobota in zgolj naključje je bilo, da se nas je 2 manj ko 20 pohodnikov na 22. dan 2. meseca v letu odpravilo na goro, ki za 220 m presega tisočaka. Kateri od numerologov pa bi se morda zamisli in bi skušal v teh številkah najti kdo ve kakšno sporočilo.

Nam pa je nekaj povsem jasno – dan je bil kot naročen za pohod. Vreme je bilo čudovito, razpoloženje tudi in osvojitev Zasavskega Triglava, kot Kum radi imenujejo, tudi kondicijsko manj pripravljenim pohodnikom ni povzročala težav.

Zbrali smo se ob 7. uri in se zapeljali na Trojane, od tam pa mimo Izlak in Zagorja do Save in nato proti Podkumu, kjer smo si v gostilni Pr Čop, kot se za pustni čas spodobi, privoščili krofe in seveda obvezno jutranjo kavo.

Pot iz Podkuma na Kum, vsaj po podatkih na spletu sodeč, ni najbolj običajna, čeprav je najkrajša. Verjetno zato, ker je najprej potrebno po asfaltu prehoditi dobre 4 km do Malega Kuma. Zato se je naš vodič Tone po ogledu poti odločil, da bomo del te asfaltne poti prevozili.

Avtomobile smo zaparkirali na parkirišču pri cerkvici sv. Uršule v kraju Borovak. Kuma s tega parkirišča nismo videli, se je pa od cerkvice odprl čudovit pogled na dolino Sopote, na Svibno in ostanke Ostrovrharjevega gradu nad njim.

Najprej smo prehodili nekaj asfaltirane poti, pri Malem Kumu pa smo stopili na včasih precej strmo gozdno pot, ki nas je nato v uri in pol pripeljala na vrh Kuma. Spotoma smo si ogledali še kapelici, posvečeni sv. Neži in sv. Joštu. Ohranjata spomin na pastirico Nežo, ki je Kostanjevico na Krki rešila pred poplavami, in na pastirja Jošta, ki je s svojo čredo bežal pred Turki iz rodne Kostanjevice. Oba naj bi na pobočjih Kuma Turki pokončali.

Sv. Neži in sv. Joštu sta bili včasih posvečeni tudi cerkvi na vrhu Kuma. Danes stoji le še  sv. Neži posvečena cerkev, druga se je morala umakniti ogromnemu oddajniku. Vodi pa skozi dolino Sopote,

mimo cerkve sv. Uršule in mimo obeh kapelic do cerkve na Kumu nekoč zelo priljuvljena Nežina romarska pot. Prebivalci Kostanevice na Krki menda še vedno vsakih sedem let sv. Neži na Kumu prinesejo novo oblačilo. Poleg cerkve, ki je zgrajena v romanskem slogu, stoji še en zvonik, ki so ga dodali v časih turških vpadov, da so lahko z glasnim zvonjenjem opozarjali na nevarnost. Malo pod cerkvijo pa stoji prijazen planinski dom, ob njem pa veliko otroško igrišče, saj Kum obiskujejo tudi številne družine z otroki.

In zakaj ta najvišji Zasavski hrib imenujejo tudi Zasavski Triglav. Tako kot Triglav je tudi Kum viden iz številnih koncev Slovenije in kot s Triglava se tudi

s Kuma odpira razgled čez velik del naše lepe dežele. Pred pohodnikom se odpre razgled na Julijske in Kamniške Alpe, na Pohorje in na morje zasavskih in dolenskih gričev. Zagotovo je razgled s Kuma eden najlepših v slovenskem sredogorju.

V planinskem domu smo pomalicali in se spočili, fotografski mojster Ivo je posnel krasno skupinsko fotografijo, potem pa smo se po isti poti vrnili do avtomobilov. Med potjo so nas pozdravljali telohi, zvončki in trobentice in greli so nas že kar topli sončni žarki, pustne šeme pa so se na ta dan očitno potikale po drugih slovenskih krajih. Mi jih nismo srečali. A ker so nam bile Trojane ob poti, je bilo na pustno soboto le potrebno zaviti še tja po krofe.

Na kratko, za nami je bil čudovit pohodniški dan.

Besedli: Vida Curk
Fotografije: Ivo Puhar, Tone Rajh in Vida Curk

Oznake: Kum