Na pustno soboto, 2. marca 2019, smo se pohodniki odpravili po Jurčičevi poti iz smeri Krka – Gradiček – Izvir reke Krke – Trebnja Gorica – Znojile – Potok do Muljave in po isti poti nazaj na izhodišče. Letošnja tema pohoda je »BEREMO DOMAČE«.
Večina pohodnikov po Jurčičevi poti je krenila na pot iz Višnje Gore mimo starega gradu, Polževega, mimo cerkvice sv. Duha do Muljave.
Po zgodnji jutranji kavici v Ivančni Gorici smo se zapeljali na parkirišče pod cerkvijo sv. Kozme in Damjana v vasi Krka.
Po vsej verjetnosti je bila cerkev zgrajena na mestu poganskega svetišča, ki je bilo okoli leta 525 dozidano in posvečeno sv. Kozmi in Damjanu. V 18. stoletju je bila Krka najbolj sloveča božja pot na Kranjskem. Ljudje so romali predvsem ob veliki noči in binkoštih. Za vso množico, ki je prihajala na Krko od vsepovsod, je postala stara cerkev pretesna, zato so jo leta 1707 začeli predelovati. Sedaj je v cerkvi sedem zidnih oltarjev, postavljen je še hrastov oltar, obrnjen k ljudstvu.
Po nekaj minutah hoje smo prispeli do izvira Poltarice, prvega pritoka reke Krke. Nad izvirom je vhod v jamo Poltarica, ki je bila odkrita leta 2003. Jama ni turistično urejena, zato je obisk možen le ob spremstvu jamarjev in ob soju karbidovk.
Pot nas je vodila skozi vasico Gradiček do izvira Krke in Krške jame. Zaradi zgodnje ure jama še ni bila odprta, zato smo pot nadaljevali skozi Trebnjo gorico in Znojile.
Bili smo postreženi z domačim žganjem, šmornom in jabolki z ekološke kmetije Bregar. Domačin je raztegnil harmoniko in zapeli smo Slakovo: V dolini tihi je vasica mala… Nekateri so tudi zaplesali. Podkrepljeni z eko živili smo se podali na pot do prireditvenega prostora in do Jurčičeve domačije.Muljava je prijazna dolenjska vasica. Podarila nam je enega izmed pomembnih slovenskih literarnih biserov, Josipa Jurčiča. Tu je preživljal svoja mladostna leta in pozneje v literarnih podobah ohranil utrip svojega časa in poteze ljudi. S svojimi deli je postavil trdne temelje slovenskemu pripovedništvu. Napisal je prvi slovenski roman Deseti brat, prvo slovensko tragedijo Tugomer in vrsto daljših in kratkih proznih pripovedi.
Jurčičeva domačija je eden redkih muzejev na prostem pri nas. Predstavlja dediščino podeželskega stavbarstva, opreme bivališč ter gospodarskih dejavnosti v tem delu Slovenije, hkrati pa je muzej vsebinsko tesno povezan z delom in življenjem pisatelja. Jurčičevo rojstno hišo je leta 1826 postavil pisateljev ded in do danes ni bila predelana. Ded je bil v Jurčičevem življenju zelo pomembna oseba, saj je osnovo za pripovedniški dar pisatelj prejel ravno od njega.
Domačija je tudi prostor številnih kulturnih prireditev, likovnih in etnografskih razstav, kot tudi cilj Jurčičeve poti, ki vsako leto na prvo soboto v marcu v počastitev pisateljevega rojstva na tradicionalen pohod privabi več tisoč pohodnikov. Izjemnega obiska so deležne tudi vsakoletne uprizoritve Jurčičevih del, ki jih v naravnem amfiteatru ob domačiji tradicionalno uprizarja domača gledališka skupina.
Na Muljavi smo si ogledali še zlati baročni oltar gotske cerkve sv. Marijinega vnebovzetja iz prve polovice 15. stoletja s freskami Janeza Ljubljanskega.
Po isti poti smo se vračali, seveda s krajšim postankom pri Slakovi domačiji v Znojilah. Ogledali smo si tudi Krško jamo. Jama je ta dan odprla svoja vrata za vse pohodnike. Jamarski klub Krka je pripravil prikaz vrvne tehnike in raziskovanja podzemlja, Turistično društvo Krka pa je poskrbelo za okrepčilo. Za vhodom v jamo je prostorna dvorana z mestoma zasiganimi stenami. Dolga je dobrih 200 m in široka 30 m. Strop oblikujejo uravnani kamniti skladi. Dvorano zaključuje 30 m dolgo sifonsko jezero.
Krška jama je v nemirnih časih nudila zavetje domačinom, o čemer govori tudi Jurčičeva povest Jurij Kozjak. Prvi, ki je zabeležil svoj obisk jame, je bil Valvazor v 17. stoletju.
Med gledanjem v zeleno Krko nam je vodnik Anton Rajh pripovedoval o ponovni naselitvi bobrov v reki Krki. Pri nas že izumrla živalska vrsta se je po nekaj stoletni odsotnosti sama vrnila v Slovenijo. Ponovno opažanje bobra v reki Krki sega v leto 1998. Bobre so naselili na Lonskem polju južno od Zagreba. Par, ki je priplaval po reki Savi, se je ustalil v srednjem toku Krke ob Krakovskem gozdu, kjer je nastalo aktivno bobrišče. Leta 2002 je bober presenetil z naselitvijo v reki Dobličici v Beli krajini, leta 2004 pa so se sledi bobrove prisotnosti opazile tudi v zgornjem toku reke Krke.
V želji po nabavi ekološko pridelane hrane se nas je kar nekaj pohodnikov odločilo, da se oskrbimo z medom v vasi Krka in da se zapeljemo nazaj v Znojile do ekološke kmetije Bregar in se oskrbimo z jabolki.
Zapisal Ivo Puhar
Fotografirali: Vida Curk, Veronika Špacapan, Anton Rajh, Stane Peternel in Ivo Puhar
Oznake: Jurčičev pohod, Krka