Na Miklavžev dan, 6. decembra 2018, nas je Franci Zorko obdaril z novo zbirko spominskih črtic Življenje je kot cvetoče polje. »Z zapisom teh zgodb želim iztrgati pozabi spomine na otroštvo v šestem desetletju dvajsetega stoletja,« je zapisal v uvodu. Knjigo je izdal v samozaložbi, na naslovnico pa je postavil zanimivo risbico vnukinje Mihaele.

Naslov bi bil lahko Tako smo živeli, saj smo tedaj vsi doživljali podobne zgodbe. Gledano z današnjimi očmi, je bil to romantično idiličen svet, ko smo učenci hodili v šolo peš, ne glede na to, kakšno je bilo vreme in kako daleč od šole smo živeli. Družili smo se, igrali skupinske igre z žogo in brez nje. Tako kot Tinček v eni od zgodbic smo se na hribčkih okoli vasi učili smučati z doma narejenimi smučmi, brez vezi, v gumijastih škornjih ali starih čevljih. Prav tako kot Tinček smo se kolo naučili voziti na nerodnih, velikih kolesih svojih staršev, padali, se pobirali, pa poskušali znova in znova in včasih z razbitimi koleni in komolci tudi uspeli.

V Tinčku iz knjige, Franciju iz resničnega življenja, spoznamo boječega, tihega, včasih vase zaprtega fanta, ki pa, kadar ve, kaj hoče, vztraja kljub padcem in krivicam, ki se mu dogajajo, zato uspeva skoraj v vsem, česar se loti. Takega delovnega, vztrajnega in doslednega Tineta = Francija poznamo še danes. V Univerzi za tretje življenjsko obdobje Grosuplje vodi skupino za fotografijo, sodeluje v recitacijski skupini, piše članke, se oglaša na svojem facebook naslovu. Uredil je grosupeljski zbornik Zveze veteranov vojne za Slovenijo ob 25. obletnici osamosvojitve. Leta 2014 nas je razveselil s knjigo Zgodbe iz Mokrega dola.

Je oče, dedek in pradedek in to zanimivo knjigo, ki jo je posvetil spominu na svojo mamo, je namenil tudi svojim naslednikom.

Na predstavitev knjige v dvorano Mestne knjižnice Grosuplje je prišla Francijeva razširjena družina, znanci, prijatelji, člani njegove skupine za fotografijo. S svojo umirjenostjo, prijaznostjo in tolerantnostjo je Franci zelo priljubljen član Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje. Vse zbrane je pozdravila direktorica knjižnice Roža Kek. Letošnje leto je bilo Cankarjevo in Adamičevo leto, posvečeno pa je bilo tudi kulturni dediščini. Zato je primeren zaključek tega leta s knjigo Francijo Zorka. Kulturna dediščina oblikuje naše vsakdanje življenje, pomembna je za posameznika in skupnost. Je vir, iz katerega črpano znanje, vrednote, prastara verovanja in vedenje. Knjiga spominov Francija Zorka je prav to, dragoceno izročilo nekega bližnjega časa in prostora, dediščina, kjer se srečujeta preteklost in prihodnost. Pripovedi med tekstom je še nadgradil s svojimi risbami.

MePZ U3 Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje, ki ga vadita in vodita dirigentka Gabrijela Cedilnik in korepetitor Primož Cedilnik, je za uvod odpel dve Avsenikovi pesmi: Večerno zarjo z besedilom Janeza Menarta, za Družinski praznik pa je verze napisal Tone Pavček.

Pogovor z avtorjem je vodila Marija Samec. Franci Zorko je celo letošnje poletje pisal spomine, da bi povedal svojim naslednikom, kako smo včasih živeli, hodili v pravo šolo in v šolo življenja. Prebral je zgodbo, v kateri opisuje, kako je pasel živino med počitnicami na Dolenjskem in prepeval pesem Veseli pastir, ki jo poznamo bolj kar po prvem verzu Zakrivljeno palico v roki. Zanj in za nas sta jo zapela tenorist Tone Zalar in basist Tine Zibelnik ob spremljavi harmonike, na katero je igral Primož Cedilnik. Drugo zgodbo Parklji pa je navezal na Miklavžev praznik, saj govori o parkljih, ki so po vasi strašili v teh dneh.

Na odru se je predstavila tudi njegova vnukinja Mihaela, ki je narisala naslovnico. Pod mentorstvom Judite Rajnar je narisala risbo Žito v vetru in bila izbrana in nagrajena na razstavi v Kamniku.

Franci Zorko s pesnico Mirjano Šernek predstavlja njene pesmi po knjižnicah po vsej Sloveniji. Obema je druženje in prijateljevanje ob poeziji v čast in veselje. Franci je prebral njeno pesem Čokoladne sanje, Mirjana pa je zapela tri vsem nam znane večno zelene pesmi, da smo zapeli z njo. Franci se je zahvalil še vsem, ki so mu pomagali pri oblikovanju knjige in organizaciji tega večera: Ivanu Korponaju, ki mu je pomagal pri grafični postavitvi knjige in iskanju tiskarja, hčerki Mojci za zadnje korekcije, Mihaeli za risbico na platnicah, sošolki Mariji za korekcije

in spremno besedilo v knjigi, ekipi Mestne knjižnice Grosuplje in direktorici Roži Kek, pevskemu zboru U3 in obema vodjema Gabrijeli in Primožu Cedilnik, solistoma Tinetu Zibelniku in Tonetu Zalarju, Mirjani Šernek in njenemu možu Milanu, ki je poskrbel, da smo se dobro slišali, nazadnje še ženi Hedviki, ki že 47 let potrpežljivo prenaša njegov ustvarjalni nemir.

Vsaka knjižna stvaritev nosi v sebi trud pisca in vsako rojstvo nove knjige je praznik, zanj in za nas, ki smo živeli v njegovem času in prostoru, in za vse, ki bodo knjigo brali. Franci je vsem obiskovalcem prireditve knjigo tudi podaril prav na Miklavžev dan.

Posnetek prireditve, pripravil ga je Brane Petrovič, si lahko ogledate tukaj.

Besedilo Marija Samec
Fotografije Vera Puhar, Brane Petrovič, Mojca Zorko in Vida Curk

Oznake: Franci Zorko, MePZ U3, nova knjiga, vnukinja Mihaela