4. koncert Barve glasbe in besede sezone 2018/2019 – IZ MOJEGA ŽIVLJENJA – Univerza za 3. življenjsko obdobje Grosuplje

Mestna knjižnica Grosuplje, 5. marec 2019

Marčevski koncert Barve glasbe in besede je nosil naslov IZ MOJEGA ŽIVLJENJA – taka sta tudi naslova skladb obeh čeških skladateljev, Bedřicha Smetane in Josefa Miroslava Webra.

Najprej smo prisluhnili Godalnemu kvartetu št. 1 v e-molu »Iz mojega življenja« Bedřicha Smetane, ki je to delo napisal leta 1876, dve leti po izgubi sluha. To je izrazito avtobiografska skladba, napisana za štiri glasbila, ker je bilo Smetanovo mnenje, da se lahko samo v tesnem krogu prijateljev pogovarjaš o stvareh, ki te globoko vznemirjajo. Po skladateljevih besedah slika prvi stavek zgodnjo ljubezen do umetnosti in ljudske glasbe ter njegove romantične težnje in neuslišana hrepenenja. Drugi stavek je polka, ki kliče v spomin veselo življenje iz mladosti, ko je pisal plesno glasbo in bil tudi sam navdušen plesalec. Tretji stavek je spomin na blaženost ob prvi ljubezni do deklice, ki je pozneje postala njegova žena. Zadnji stavek izraža njegovo zadovoljstvo ob odkritju, kako naj obravnava češko folkloro v svoji glasbi. Njegovim številnim uspehom na glasbenem področju pa je sledila katastrofa. Štirikrat črtana nota e nad trepetajočimi basi simbolizira usodni udarec, ko se je zavedel svoje gluhosti. Sklepni del kvarteta je resigniran, je pogled v mračno prihodnost. A čisto na koncu ga zaključi pozitivno, v duru, kot rahel žarek upanja, da se mu bo obrnilo na bolje. Skladbo je izvedel Godalni kvartet M.ARS, ki ga sestavljajo Mojca Menoni Sikur – violina, Nina Pirc – violina, Mateja Ratajc – viola in Martin Sikur – violončelo.

Po krajšem odmoru, da so glasbeniki pripravili oder za sedem nastopajočih v drugem delu večera (Mojca Menoni Sikur – violina, Nina Pirc – violina, Mateja Ratajc – viola, Martin Sikur – violončelo, Dušan Sodja – klarinet, Jože Rošer – rog, Marko Arh – rog in Lorenzo Contaldo – fagot), smo poslušali še Septet »Iz mojega življenja« za violino, violo, violončelo, klarinet, dva rogova in fagot češkega skladatelja Josefa Miroslava Webra (1854–1906). Delo je leta 1899 izdal založnik Josef Aibl v Münchnu. Po vzoru Smetane je tudi ta skladba izrazito avtobiografska. Naslovi stavkov (Na obrežjih Vltave; Mladostne sanje; Učna leta; Življenjski ideali; Na grobovih ljubljenih; V boju za obstanek; Razočaranja; Spomini na mladost) nas popeljejo skozi življenje glasbenika, čigar skladbe danes zelo poredko slišimo, saj večina njegovih del ni natisnjenih.

Recitatorjema Ivu Puharju in Franciju Zorku se je v drugem delu pridružila še Katja Bricelj. Glasbeniki so v zanimivi kombinaciji godal, trobil in pihal zazveneli kot orkester. Spevna glasba nas je ponesla skozi življenjski zgodbi obeh skladateljev in navdušila vse poslušalce v veliki čitalnici Mestne knjižnice Grosuplje, ki so se zadržali še v prijetnem klepetu z glasbeniki.

Uvodne besede je zapisala in povedala Marija Samec.

»Kot blisk življenje naše zagori
in traja le, dokler ga uzro oči,« je o kratkosti našega življenja razmišljal kitajski pesnik Li Taj Po.

Pesnik Tone Pavček pa je v zbirki esejev Čas duše, čas telesa, zapisal:
»V času otroške milosti je živel v zeleni deželi kozolcev deček. Bil je micen suhljatec in velik klatež. …
Zadnjič ko je zaspal v senu v domači šupi, se je vila Rožamarija sklonila nadenj in mu šepnila, skrivnostno in nežno, čudne besede: Pojdi za soncem! In je odromal deček suhljatec od doma v svet. In je stekel deček klatež v zeleni dan. …
Deček je hodil mesec, leto, dve, pet let, desetletje, morda še več. Porastel je iz dečka v mladeniča in iz mladeniča v moža in v njem je vse bolj ugašal spomin, od kod prihaja in kam gre. Čas je šumel nad njim in mimo njega, preobračal sloje prsti, ljudi in dni, menjaval dogodke, viharil in siromašil vse po vrsti … Hotel si je odgovoriti na vprašanje, kaj išče zdaj, v večeru, a ni našel odgovora. Samo predse je strmel, bolj prazen kot prazničen, samo kot slepec je gledal navznoter v svojo temo in videl, kako stvari zapuščajo svet, kako človek zapušča človeka in kako vsemu ugaša stenj. …
V času človeške minljivosti se je postaran mož vračal v zeleno deželo kozolcev, kjer je davno, nekoč, sam prevračal kozolce. Hodil je, taval, iskal staro, kar je nekoč zapustil, a je le malokaj našel. Svet se je spremenil, pokrajina predrugačila. Nikjer ne ajde ne lanu, še kozolca skorajda ne več, čez svet pašnikov teče širok pas asfalta, potok je presahnil, raki so šli rakom žvižgat. V zraku je strup, svinčena bolezen. … In prosil je mož vilo, da ga znova začara v nekdanjega dečka, preden je stekel kot potok od izvira do izliva.«

»Dolgost življenja našega je kratka,« je zapel že France Prešeren. Pa vendar na tej poti potujemo skozi mesta in vasi, srečujemo dobre in manj dobre ljudi, občutimo hlad zime, prebujanje pomladi, toploto poletja in bogastvo jeseni.

Zato naj te misli zaključijo verzi Li Tai Poja:

Neba in zemlje večen je obraz
in ne spreminja ga bežeči čas.

Sreča-nesreča: ni usodi mar,
kaj nam v menjavi časa je njen dar.

Polna je vina čaša pred teboj.
Kaj vendar čakaš še? Izpij napoj!

Izbrane pesmi Kajetana Koviča so poskušale slediti vsebini posameznih glasbenih stavkov Bedřicha Smetane in Josefa Miroslava Webra.

Brez naslova

Misel je pozni gost,
ki se ne zna posloviti.
Zmeraj kot dvojna skrivnost
vrača se: biti – ne biti.

Cilj je zanikana pot.
Dvakrat ne moreš živeti.
Človek ni sam svoj gospod
med hrepeneti in vzeti.

Ko se zaveš, da si,
ne moreš več sebi uiti.
Vpiješ – kot blodnica v sli –:
Jaz tudi hočem biti!

Pod mojim oknom drevo
teh blodenj nikdar ni poznalo.
In vendar je zmeraj bilo,
dajalo je in jemalo.

Da se luči zaveš,
moraš jo ugasniti.
V temi nebitja prodreš
v večno uganko biti.

Pa bi bil raje drevo.
Veje bi stezal v jasnine.
V trdo, a dobro zemljo
zakopal bi korenine.

Aprilske variacije

Dež bo šel. Nebo je bledosivo.
Meni se ne ljubi čisto nič.
Bledosivo rimam z utrudljivo.
Svoj priimek rimam na zanič.

Tole pesem delam za zabavo.
Ni mi treba pametnih besed.
Pravkar sem narisal lepo kravo.
Dolgčas je in ura komaj pet.

Dež ne gre. Nebo je modrosivo:
variacija številka dve.
Vreme je: v aprilu spremenljivo.
Rima pa: poetovo srce.

Ljubezenska

Na svetu je mnogo dobrih ljudi
in mnogo velikih otrok
in toliko malih, neznatnih stvari
in toliko dobrih rok.

Živela je deklica, kdo ve kje — —
preveč širok je svet;
živela je deklica — kdaj — kdo ve, —
tega je mnogo let.

Zmeraj nemirna kakor nebo
od prvih do zadnjih zvezd,
ujela je v svojo drobno roko
še svojo in mojo povest

sredi sveta, kjer je mnogo ljudi
in dvakrat toliko rok
in v ljubezni mnogo velikih stvari
za dvoje velikih otrok.

Labrador

Belo je šumenje rek
v mračnih tajgah Labradorja.
Daleč je megleni breg.
Vmes so hribi. Vmes so morja.

Je samotem borov gozd.
Je neskončni dih prostorja.
Je dišeča smolna skorja.
Je rdeči, zreli gozd.

Je zelena luč cipres,
razprostrta do obzorja.
So požari južnih zvezd.
In so hribi. In so morja.

Bela pravljica

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Bogve, kdo je šel pred mano,
bogve, kdo za mano gre.

Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.

Pesniki
(Po Kosovelu)

Mi, pesniki XX. stoletja
(pardon, če koga žalim,
ker govorim v množini)
pišemo pesmi in članke
iz srčne potrebe:
verz po 4 kovače,
vrstica po 3 dinarje.
(Kurz se menja:
valute padajo
in se dvigajo.)