Bilo je mrzlo jutro, a pred kulturnim domom Grosuplje so se že začeli zbrati pohodniki. Po dveh letih zapore zaradi pandemije je UTŽO Grosuplje spet organizirala Prešernov pohod na Kopanj. Tradicionalna prireditev v čast slovenskemu kulturnemu prazniku je privabila številne pohodnike.
Državno himno Zdravljico je pred odhodom na pot zapel Ženski pevski zbor Lastovke. Po osnovnih navodilih in predstavitvi vodičk Marije Kavšek in Ivanke Rajh se je dolga vrsta pohodnikov odpravila na pot proti Spodnji Slivnici, Zavrhu, Predolam in Račni ter se povzpela na osamelec Kopanj, kjer stoji cerkev Marijinega vnebovzetja in kjer je naš pesnik dr. France Prešeren preživel nekaj otroških let.
Topel čaj je prijal po dve uri dolgi poti. Mnogi pohodniki so si ogledali v kašči razstava o Prešernovem bivanju na Kopanju. Po razstavi je vodila prijazna vodička Turističnega društva Kopanj Olga Gruden.
Zadnji dve leti je tradicionalna prireditev potekala okrnjeno. Leta 2020, tik pred razglasitvijo pandemije, smo še bili priče lepi proslavi v Marijini cerkvi, leta 2021 so prišli na Kopanj le redki pohodniki, lani, leta 2022, pa smo slovenski kulturni praznik že počastili pohodniki in recitatorji zunaj pod Prešernovo lipo na Kopanju. Letos, leta 2023, pa smo se spet polnoštevilno zbrali.
Na proslavi v cerkvi nam je Zdravljico zapel Moški pevski zbor Samorastnik, ki se je prijazno odzvali povabilu UTŽO, da nastopi v čast slovenskemu kulturnemu prazniku. Moški pevski zbor z eno pevko iz Žalne pri Grosupljem vodi zborovodja Drago Zakrajšek. Zapeli so še pesem Gustava Ipavca Slovenec sem, narodnoprebudno besedilo pa je napisal Jakob Gomilšek, in Žabe, za katero je besedilo napisal Josip Stritar, glasbo pa Vinko Vodopivec. Za nameček so dodali še lepo staro Marijino pesem in z njo počastili zavetnico cerkve.
Slavnostni nagovor je napisala Marija Samec, prebral ga je  Ivo Puhar. Ob verzih Prešernove Glose je razmišljal o vlogi kulture v življenju naroda.
Vezno besedilo je bilo posvečeno Prešernovi hčerki Ernestini. Redkokdaj spregovorimo o ženskah v Prešernovem življenju. Iz mnogih ljubezenskih pesmi izvemo za neznano Dunajčanko, za judovsko dekle, Marijo Johano Khlun, Jerico Podboj, Zalo Dolenc, ki se v Povodnem možu preimenuje v Uršiko. Vsem je poznana Julija Primic, nesrečna ljubezen, ki je spodbudila nastanek čudovite pesnitve Sonetni venec. Nekaj malega slišimo o Ani Jelovšek, ki mu kot preprosta ženska ni zmogla nuditi pravega zadovoljstva predvsem v intelektualnem smislu. Želela se je poročiti s pesnikom, pa je ta ni uslišal. Vendar mu je rodila hčerki Tereziko in Ernestino ter sina Franceta.
Letos mineva 181 let od rojstva Ernestine Jelovšek, ki ji je Prešernova zapuščina utrla pot v literarne kroge.
Rodila se je 18. decembra 1842 na Starem trgu v Ljubljani v domu staršev Ane Jelovšek, umrla pa je 3. decembra 1917. Bila je druga hči Ane Jelovšek in Franceta Prešerna, njuna prvorojenka Terezika je umrla še pred Ernestininim rojstvom. Ernestino je mati dala v rejo na Ig. Prešeren je bil v tem času z Ernestino malo v stiku zaradi sporov z Ano, preživnino je pošiljal prek tretje osebe. Na njegovo željo je Ana vzela Ernestino pri dveh letih iz reje. Leta 1845 je Ernestina dobila brata Franceta. Ana je dala Ernestino svojemu bratu Martinu, sina Franceta pa v rejo.

Prešeren je v tedaj Ernestino redno obiskoval in iz tega obdobja je Ernestina ohranila najlepše spomine na očeta. Po letu 1846 se je Prešernovo gmotno stanje zelo poslabšalo, zato je nehal pošiljati denarno podporo. Ko je bila Ernestina stara šest let, jo je mama skupaj z bratom Francetom peljala v Kranj, da je Prešeren na smrtni postelji oba otroka priznal za svoja.

Ernestina je živela večinoma na Dunaju. Leta 1883 je v Ljubljanskem zvonu objavila razpravo o svojem očetu pod naslovom Preširen človek. V Ljubljanskem zvonu sta izšli še njeni črtici V samotni uri in Dan v Vrbi. Kot članica Splošnega slovenskega ženskega društva je imela leta 1903 dve predavanji o očetu. Objavljala je tudi v Slovenskem narodu.

Ernestina Jelovšek je napisala pet črtic, dve so objavili, tri so ostale v rokopisu, od tega dve v nemščini. Črtica Dan v Vrbi je izšla leta 1902, ko je Ernestina prvič pripotovala z Dunaja, da je obiskala očetov grob in njegovo rojstno hišo v Vrbi. Na poti je zaradi naravnih lepot spoznavala, zakaj je imel Prešeren tako rad Gorenjsko, zakaj je ostal zvest slovenstvu in slovenskemu jeziku. Črtica V samotni uri pa je bila zapisana okoli stoletnice Prešernovega rojstva. Ernestina se primerja z grmičem, ki je izpostavljen vetru, nevihtam, a še vedno raste ob misli na jutranji sončni žarek. Za Ernestino je bil jutranji žarek oče France Prešeren.
Spomini na Prešerna so Ernestinino najpomembnejše delo, ki je nastalo na Dunaju, v nemščini. Prevedeno v slovenščino je izdal Anton Aškerc. Očeta je v spominih opisovala, kot se ga je spominjala sama in kot ji je o njem pripovedovala mati. Delo ima literarno- zgodovinsko vrednost, saj so v njem zgodovinska dejstva, s katerimi lahko interpretiramo Prešernovo življenje in delo. Prisotne pa so tudi nedoslednosti in napake, ki so posledica njene subjektivnosti, z željo, da svojega očeta predstavi v najboljši možni luči.
Ernestinino ustvarjanje je bilo preskromno, da bi se mogla z njim preživljati. Po poklicu je bila šivilja. Iz njenih del pa veje trpka obtožba naroda, ki ne zna ceniti vrednosti sedanjosti, temveč le preteklost, ko je že prepozno, da bi preprečili propad umetnikov, s čimer je merila na veljavo Prešerna, ki jo je pridobil šele po smrti.
Nagovoril nas je tudi častni kanonik in kopanjski župnik Janez Kebe. Tik pred izidom je knjiga o Prešernu, ki je nastala po njegovem raziskovanju Prešernovega življenja in dela.
Nastopili so tudi recitatorji Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje Kristina Oblak, Martin Oblak, Ivo Puhar in Franci Zorko z recitacijami Prešernovih pesmi Pevcu, Orglar, O, Vrba in Kam.
Zahvaliti se moramo Univerzi za tretje življenjsko obdobje Grosuplje, vodji Andreji Smolič in pomočnici Dori Adamič za organizacijo dogodka, slavnostnemu govorniku Ivu Puharju in vsem recitatorjem: Martinu Oblaku, Kristini Oblak, Ivu Puharju in Franciju Zorku. Hvala tudi Moškemu pevskemu zboru Samorastnik, da je počastil Prešernovo proslavo s svojim petjem. Posebej pa smo hvaležni našemu gostitelju, častnemu kanoniku in kopanjskemu župniku Janezu Kebetu, ki nas vsako leto prijazno sprejme v Marijini cerkvi na Kopanju.

ORGLAR

Popustí posvetno rabo
orglarček in gre v pušavo,
tam prepevat božjo slavo,
svoje citre vzame s sabo.
Pesmi svoje med stoglasne
v gójzdu zliva tičov kore,
od prihóda zlate zore,
dokler sonca luč ne ugasne.
Al veselje v srcu vtóni
sčasam mu za petje slavcov,
in vseh gójzda prebivavcov,
ker vsak svojo vedno goni.
On ob drugi si pomladi
zbere tiče mladokljune,
jim prebira svoje strune
in jih raznih pesem vadi.
Kosa, trdokljunsko dete,
od preljubga Avguština,
vélkoglávega kalina
nauči pét pesmi svete.
Zmeram svojo goni slavček,
zmeram od ljubezni bíje
srcu sladke melodije,
toži ga Bogú pušavček:
“Lej, kalin, debeloglavec,
trdokljunast kos je svoje
pesmi pustil, lepši poje,
podučit ne da se slavec!”
Al Bog slavca ni posvaril,
le posvaril je pušavca:
“Pusti péti mojga slavca,
kakor sem mu grlo stvaril.
Pel je v sužnosti železni
Jeremíj žalost globoko;
pesem svojo je visoko
Salomon pel od ljubezni.
Komur pevski duh sem vdihnil,
ž njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le té naj poje,
dokler, de bo v grobu vtihnil.”

PEVCU

Kdo zná
noč temno razjásnit, ki tare duha!
Kdo vé
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zora do mraka, od mraka do dné!
Kdo učí
izbrisat ‘z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih oduzét spred oči,
praznôti ubežáti, ki zdánje morí!
Kako
bit óčeš poet in ti pretežkó
je v prsih nosít al pekel, al nebo!
Stanu
se svojega spomni, tŕpi brez miru!

O VRBA! SREČNA, DRAGA VAS DOMAČA,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b’ uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!
Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b’ igrača!
Zvestó srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico;
mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjam dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval – svet’ Marka.

KAM?

Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji prašajo me, kam?
Prašájte raj’ oblak nebá,
prašájte raji val morjá,
kadar mogočni gospodar
drvi jih semtertje vihar.
Oblak ne ve, in val ne kam, –
kam nese me obup, ne znam.
Samo to znam, samo to vem,
de pred obličje nje ne smem,
in de ni mesta vrh zemljé,
kjer bi pozabil to gorje!

Zapisala Marija Samec

Fotografirali : Vera Puhar,  Ivanka Mrak in Marjan Trobec

Video posnetek s pohoda po Prešernovi poti in s prireditve na Kopanju je pripravil Brane Petrovič in si ga lahko ogledate s klikom TUKAJ !