Kulturni praznik – Kopanj, 8. 2. 2022
Časi niso prijazni, a ljudje smo lahko, čeprav nas pandemija omejuje, dela razdražljive in včasih celo sovražne. Z malo dobre volje se da početi veliko stvari, tudi v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje: telovadba, nordijska hoja, pohodništvo krepijo telo in duha, naši člani berejo več kot kdaj koli poprej in tudi fotografirati in naslikati se da marsikaj.
Ob tem času je po navadi ljudi dobre volje združil kulturni praznik 8. februar. Pohod na Kopanj je bilo doživetje pravzaprav v vsakem vremenu; po beli, s snegom pokriti pokrajini, ali po goli, obsijani s soncem. Celo v vetrovnem in mrzlem jutru se je bilo vredno podati do hriba sredi Radenskega polja. Kajti na vrhu je zmeraj čakal prijazen sprejem in čakal je – Prešeren. Tja gor se je šlo zaradi Prešerna; da se je slišala njegova poezija in nas spomnila in opomnila na toliko stvari.
Iz 7. soneta Sonetnega venca: …
Da bi nebesa milost nam skazale!
Otajat Krajna našega sinove,
njih in Slovencev vseh okrog rodove,
z domač’mi pesmam’ Orfeja poslale!
Da bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije
in spet zedinil rod Slovenšč’ne cele!
Da b’ od sladkote njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjev jeznih mrzle domačije!
Slovenec nosi Prešerna v srcu. Vsak po svoje. Nekateri znajo veliko njegovih pesmi na pamet.
In letos, ko ni možno uradno organizirati že sedemnajstega tradicionalnega pohoda,
se odpravimo na pot (z maskami), v svojih mehurčkih ali sami, in se ob 11. uri zberimo pred cerkvijo na Kopanju, ob lipi pri kamniti mizi, na krajšem recitalu Prešernovih pesmi. Vsak je dobrodošel, da pove ali prebere, kar mu je Prešernovega najbolj pri srcu.
Na poti domov bomo bogatejši, spravljivejši in zadovoljni, da smo s svojim pesnikom preživeli dan.
Za Univerzo: Katja Bricelj
Dr. France Prešeren
ELEGIJA SVOJIM ROJAKOM
|
Zemlja kranjska, draga mati, kdaj bo vtihnil najin jok? Al kdaj bova vidla vstati, bratov jaz, ti čast otrok? Glej, kak ljubi sreča tebe, ti drži odprt svoj rog, Kranjc, ozri se okrog sebe, nje dari štej krog in krog! Skrite štej gora zaklade, zmeri polje ti ravnin, paš bogatih zelenjade, štej domove ti dolin; In po cestah štej vozove, in po trgih štej drhal, štej, ki nosi jih čolnove Save in Ljubljance val; Naše čvrste štej junake, milih deklic cvet poglej, uma bistrega rojake z mano štej ino povej: Kaj da čast očetov glasa nima v pesmah starih dnov, kaj da v zgodbah zdanjga časa brati slave ni sinov ? V sedem gričih je prebival volk in jastreb tankovid, ko je že Navport umival več sto let Emone zid. |
Kaj da tujc ne ve od mesta, ko da tu megle je dom, ko da skozi pelje cesta tje, kjer val morja se lom? Kaj da vedno še zakriva zemljo našo temna noč, kaj da slave ljubezniva zarja Kranjcam ne napoč? Itaka ni bla bogata žita, vina, konj, ljudi, tesna , majhena gorata, vendar davno že slovi, ker jo ljubil je do smrti, vsak ji sin ostal je zvest, mimo Itake vse črti, kar Odisej vidi mest. Kranjc, ti le dobička iščeš, bratov svojih ni ti mar, kar ti bereš, kar ti pišeš, mora dati gotov dnar! Kar ni tuje , zaničuješ, starih šeg se zgublja sled, pevcov svojih ne spoštuješ, za dežele čast si led! – Tiho pesem!—Bolečine ne razglašaj naših ran, če nečast te naša gine, domu Kranjc moj, zvest postan!–
|