Prešernov pohod na kulturni dan, 8. februarja, je postal tradicionalen in privablja pohodnike tudi iz okoliških krajev. Pohodniki se zberejo ob kulturnem domu. Tu za vzdušje zapoje Prešernovo Zdravljico Mešani pevski zbor Zgodnja danica, ki ga vodi dirigentka Danica Kutnar. Vodja UTŽO Andreja Smolič je vse pohodnike pozdravila in jih predala v varstvo vodjema pohoda Tonetu Rajhu in Vidi Curk. Letos se nam je pridružil cel avtobus pohodnikov iz Trebnjega. V hladnem jutru je občudovanja dolga kolona krenila po Partizanski cesti, mimo pokopališča Resje proti Spodnji Slivnici, skozi vas Predole v Račno in nato na Kopanj.

Kulturnemu prazniku se UTŽO vsako leto pokloni s pohodom in proslavo v Marijini cerkvi na Kopanju, kjer je mladi Prešeren ministriral pri svojem starem stricu duhovniku. Vedno nas prijazno sprejme v topli cerkvi častni kanonik in kopanjski župnik Janez Kebe. Nagovori nas s svojim izborom Prešernovih pesmi, poudarja pesnikovo krščansko misel v Krstu pri Savici. Letos je izpostavil še pesem o čaščenju Marije v pesmi Šmarna gora.
Letos smo za praznični nagovor naprosili člana univerze in solista našega pevskega zbora Tineta Zibelnika. Z odlično zasnovanim in zanimiv nagovorom je navdušil poslušalce.
MePZ U3, ki ga vodita dirigentka Gabrijela Cedilnik in korepetitor in instrumentalist na klaviaturah Primož Cedilnik, je redni gost naših proslav na Kopanju. Zapeli smo slovensko himno, pesem Družinski praznik, za katero sta glasbo napisala Slavko in Vilko Avsenik, besedilo pa Tone Pavček. Dodali smo še dve Prešernovi: Pod oknom in Strunam, ki sta jo zapela solista tenorist Tone Zalar in basist Tine Zibelnik. Za konec smo zapeli še domoljubno Benjamina Ipavca Slovenska dežela na besedilo Jakoba Razlaga.
Recitatorja Franci Zorko in Ivo Puhar pa sta recitirala Prešernovo V spomin Valentinu Vodniku in Vodnikovo Moj spomenik.
Zahvaliti se moramo Univerzi za tretje življenjsko obdobje Grosuplje, vodji Andreji Smolič in pomočnici Dori Adamič, za organizacijo pohoda in prireditve, slavnostnemu govorniku Tinetu Zibelniku, posebej pa smo hvaležni našemu gostitelju, častnemu kanoniku in kopanjskemu župniku Janezu Kebetu, ki nas vsako leto prijazno sprejme v cerkev. Veseli smo tudi, da se nam vsako leto pridruži predsednik Krajevne skupnosti Račna Rajko Palčar. Člani Turističnega društva Kopanj so odprli Prešernovo sobo v kašči in nas vodili po bogati zbirki, ki jo je uredil Jakob Müller. Vsi udeleženci so dobili topel čaj in sladek prigrizek.
Pohod je uspel, proslava tudi in že snujemo načrte za naprej, zato na svidenje ob letu osorej.
Napisala Marija Samec

Fotografirali Vera Puhar, Brane Petrovič in Vida Curk

Brane Petrovič je o dogodku posnel video in si ga lahko ogledate s klikom tukaj.
s fotoaparatom pa ga je spremljal tudi Marjan Trobec. Njegove fotografije si lahko ogledate tukaj.
Slavnostni nagovor ob kulturnem dnevu na Kopanju, 8. februar 2019

Govoriti o Prešernu na Prešernov dan je podobno kot vsak dan govoriti o vremenu. Vsak ve nekaj o tem, kakšno bo v naslednjih dneh, doma ima termometer, marsikdo tudi aplikacijo za vreme na telefonu. Spremlja nas vsak dan, tako kot kulturni dan vsakič spremlja tudi Prešeren. Če bi ustavili kateregakoli osnovnošolca in ga vprašali, kdo je Prešeren, bi brez prevelikega razmišljanja izrekel, da je največji slovenski pesnik. Morda bi vedel na pamet povedati tudi kitico, ali pa celo pesem našega romantičnega umetnika. Za Slovence je Prešeren nekaj podobnega kot za Nemce Goethe, za Hrvate Ujević, za Italijane Dante, za Američane Emily Dickinson, za Francoze Baudelaire, za Angleže Shakespeare. Vsi se kitijo z njimi, vsi imajo doma kakšno njihovo zbirko, vsem je poznan. Prešeren je postal slovenska institucija, kulturni predstavnik, s katerim se radi pohvalimo, si ga včasih lastimo za ideološke boje, ga izkoriščamo, hkrati pa pozabljamo njegovo pravo vrednost.
Nesporno je tudi zame Prešeren največji. Ampak slovenska zemlja je dala številne izjemne posameznike. Kogarkoli izpustimo, mu delamo krivico. Napisati drobno knjižico, narisati podobo, zapeti pesem, recitirati poezijo, brati pravljico, zasnovati izdelek, ohranjati narodne običaje, ohranjati skozi stoletja grajeno kulturno dediščino, ohranjati in dograjevati slovensko kulturno identiteto zahteva delo in duha posameznika, družbe, domovine. Vsak kulturnik in njegova dela so izraz nadarjenosti, znanja, vedenja, pridnosti, vestnosti in družbenega statusa. Gregorčič je zapisal: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.«
Povedati kaj novega o Prešernovem življenju je nadvse težko. Samo bibliografija o Prešernu presega 750 strani, o njem so pisani romani, druga leposlovna besedila, opera, imeli smo ga na tolarju, zdaj na kovancu. Po njem so poimenovane ulice, ceste, trgi, spomeniki. To, da je živel in ustvarjal na Kranjskem, da je bil zapisan v zlato knjigo, da je trpel v svoji odvetniški službi, ni imel strašne sreče v ljubezni in je občasno rad pogledal v kozarec, čivkajo že vrabci. Manj pa je znano, da je vsako pesem, pa naj je bila še tako kratka, pregledoval, popravljal, se z njo znova in znova srečeval. Ustvarjal je tako, da je poustvarjal. Marsikatere njegove pesmi morda ne bi niti prepoznali, če bi brali le prvo obliko. Kdorkoli pa se malce poglobi v desetine različnih evolucij njegovih stvaritev, pa spozna tisto pravo sliko Prešerna. Umetnika, ki se je znova in znova vračal k svojim verzom, ki je premleval, kako najlepše zapisati misli v utrjene tirnice evropske poezije. Njegova zasluga je, da so v slovenski jezik prispele italijanske renesančne pesniške oblike v času, ko slovenskih intelektualcev in bralcev pravzaprav ni bilo veliko. Dokazal je, da je slovenščina jezik, v katerem je moč pisati tudi najbolj zahtevne oblike poezije, da ni le pogovorni jezik nižje izobraženih in robatih ljudi.
Manj je znano tudi, da je bila Ljubljana v tistem času mesto, ki je imelo 12000 prebivalcev. Malo več kot Kamnik, malo manj kot Škofja Loka. Ni imela vodovoda, niti kanalizacije, še besede za stranišče nismo imeli. Ddr. Grdina piše, da so bile bolezni, kot so »jetika, davica, ošpice, škrlatinka, griža, legar, trahom, črne koze in kolera (…) vsakdanji obiskovalci ljubljanskih hiš«. Meščanski sloj se je v tistem času šele prebujal. Prešeren pa ni izstopal, bil je le eden od bolje oblečenih (vendarle je bil odvetnik) meščanov, za katerega se je vedelo, da piše tudi pesmi. Predvsem take, ki jih je potrebno cenzurirati in niso preveč všečne tistodobnim kritikom in dunajski konservativni Metternichovi realnosti. Vsak od nas pozna verz: »Le čevlje sodi naj Kopitar«, malo pa nas pozna kitico:
»Kdo je ta tič?« »Gospod Kopitar Jaren.«
»Dekle?« »Slovenska je literatura.«
»Zapah, ki jo drži pod njim?« »Cenzura.«
Tudi slovenska javnost mu ni namenjala preveč pozornosti, bolj so se veselili Janeza Koseskega Vesela in Stanka Vraza, ki ju danes pozna le redkokdo, čeprav njunih prispevkov k literaturi in umetnosti ni zanemarjati. Ravno zaradi tega je Prešernova odločitev, da piše v Slovencu v še zdaj berljivi in razumljivi slovenščini, toliko večja.
Napisal ni veliko. Vsakdo ve, da Poezije niso debela knjiga. Njegove pesmi so v slogu romantike, po večini ljubezenske, z mnogimi pa se je dotaknil slovenske identitete, eksistence slovenskega naroda, ki je v njegovem času šele pričenjal z lastnim zavedanjem. Krst pri Savici, njegova epska pesnitev, ki smo se jo morali naučiti na pamet veliko premladi, kasneje pa smo se ji premalokrat vračali, je odraz prav tega. Kako ohraniti identiteto? S kompromisom.
Ker brezkompromisno Prešerna vsako leto ob kulturnem prazniku kujemo v višave, pa ni pozabiti, da Prešernov dan ni le Prešernov. Da je slovenski kulturni praznik, praznik kulture, ki so jo ustvarjali umetniki pred in za njim. Letos praznujemo 200 let od smrti pesnika, polihistorja, prevajalca, učitelja in novinarja Valentina Vodnika.
Vodnik se je čutil poklicanega, da piše učbenike. Vodnik je pisal za množice in to v času, ko ni bilo obveznega šolstva, oziroma se je ravno uvajalo (pismenih pa le okoli 3 % Slovencev), ko ni bilo knjižnic, umetnostnih galerij, slovenske filharmonije in gledališča, bilo ni ničesar. Zato so bile izkušnje in obzorje ljudi popolnoma drugačni od naših. Četudi bi pisal kot Goethe, bi ga komaj kdo bral. Vodnikovo publiko lahko razberemo iz njegove pratike, kjer uči »kako mravlje od drevja odgnati«, kako se naredi »žajfa iz praproti«, kako se zemlja vrti, kaj so megla, oblak in dež in podobno. Kljub takim in drugačnim zapisom in trditvam pa ga literarna zgodovina obravnava kot začetnika pesniških vrst, kot so stanovska budnica (Zadovoljni Kranjec), razsvetljenska himna naravi in njenemu stvarniku (Vršac), humoristične pesmi in še in še. Morda je pesem Vršac vplivala na čudoviti pesmi V vigredi in Zvezdje Prešernovega starejšega znanca, koroškega duhovnika Urbana Jarnika. V tem je njen pomen, v tem je pomen vse njegove poezije, da je bil začetnik, iniciator določenih žanrov.
In zopet k Prešernu, koliko pesniških zvrsti bi lahko pri njem nastalo, če ne bi bilo Matije Čopa? Koliko bi lahko prodrle v tisk, če ne bi bilo Andreja Smoleta, Blaža Crobatha in nenazadnje tiskarja Blaznika?
Kako izpustiti našega blaženega škofa Antona Martina Slomška, ki ga je upokojeni nadškof metropolit Franc Kramberger vzporedil s sodobnikom: „Oba sta velikana slovenskega naroda. Edinstveni kulturno ustvarjalni osebnosti. Dva orjaka, ki sta se neizbrisno zapisala v našo zgodovino. Prešeren kot naš največji pesnik in literat, Slomšek pa kot duhovnik, škof, oznanjevalec evangelija, prvi blaženi in prepričani smo tudi prvi svetnik, oba pa kot buditelja narodne zavesti in ljubitelja svojega ljudstva,“
Lani smo praznovali 100 let od smrti pisatelja Ivana Cankarja, letos 100 let od rojstva pisateljice Mimi Malenšek. Cankar je bil vse leto deležen analiz in ocen, katere smo gotovo vsi spremljali. Manj znanih se skorajda ne praznuje: o 150-letnici rojstva slovenskega zgodovinarja in pisatelja Janka Barleta, 150-letnici smrti jezikoslovca in literarnega zgodovinarja Antona Janežiča, 150-letnici rojstva slikarja Riharda Jakopiča, 150-letnici smrti pesnika Simona Jenka, 200-letnici rojstva mecena in kulturnika Žige Zoisa, 150-letnici rojstva pesnika in dramatika Antona Medveda, 100-letnici smrti pisatelja Petra Bohinjca, 150-letnici rojstva pisatelja Alojzija Kokalja, 155-letnici Slovenske matice itd. Navsezadnje se še o 100-letnici obstoja ljubljanske Univerze ne govori preveč, pa vendar je izjemnega pomena za našo kulturo in identiteto. Mimogrede – vendar ne brez teže – letos praznujemo 15-letnico Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje, ki nas v mnogih svojih segmentih tudi kulturno plemeniti in vzpodbuja kulturno delovanje »sivih glav«, tudi našega zbora U3.
Vsi omenjeni so oblikovali našo realnost, naša razmišljanja, so soustvarjali naš narod. Včasih manj umetelno, napisano za »navadne« bralce, včasih preveč zapleteno, namenjeno zgolj učenim glavam. Z njimi se ukvarjajo le knjižni in zgodovinarski molji. Pa vendar jih prav na ta dan ni pozabiti.
Naj bo zaključek vseeno v čast velikanu.
Kaj nam torej pomeni Prešeren? Zakaj nam pomeni toliko? Zakaj je bil za časa njegovega ustvarjanja postavljen na rob, že na dan njegove smrti pa so v Ljubljani natisnili osmrtnico, ki se je glasila takole:

Slovenskimu družtvu v Ljubljani je dal gospod vodja narodske straže v Krajnji žalostni prigodek na znanje, de je naš slavni pesnik gospod
France Prešerin,
dohtar pravice in c. k. (tj. cesarsko-kraljevi) pravdosrednik (tj. odvetnik) v Krajnji, 8. dan tega meseca ob osmih dopoldne, po dolgi bolezni in previden s smertnimi zakramenti umerl.

Pogreb bo v saboto, 10. dan tega mesca, ob desetih dopoldne.
Slavnimu možu poslednjo čast skazati, povabi slovensko družtvo prijatle in znance rajnciga, vse ude slovenskiga družtva, in sploh vse domorodce, naj pridejo v saboto v Krajnj k pogrebu.
Noben kulturnik, noben umetnik, noben ustvarjalec ni bil spoštovan v času, v katerem je ustvarjal. Tudi mi v sedanjem času jih ne moremo popolnoma razumeti, vemo pa, da so njihova dela večni dragulji, ki nas združujejo in plemenitijo.
Napisal Valentin Zibelnik