To je naš cilj, Slemenova špica, zadaj so tri Ponce

Petek, 7. oktobra 2016

Skupinska na prevalu Vratca

Začetek oktobra je še čas, da se planinci podamo v visokogorje in to smo pohodniki Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje tudi izkoristili. Prva letošnja tura nas je popeljala skoraj do višine 2000 m nad morjem, na 1911 metrov visoko Slemenovo špico.

V petek smo se, kot običajno, zbrali pred Kulturnim domom in se nato odpeljali priti izhodišču pohoda. Tokrat je bil to Vršič. Da po lagodnem poletju pogled na melišča in gole skale ne bi bil

Vzpon proti Vratcem

preveč stresen, smo si najprej privoščili kavo v Tičarjevem domu, potem pa smo le zagrizli v sprva kar strmo pot proti prevalu Vratca.

Odpira se pogled proti dolini Planica

Toda vzpon ni bil dolg in kmalu se je pred nami odprla ravnina v podnožju Male Mojstrovke, na ozadju mogočnih Ponc pa se je že pokazal naš cilj, Slemenova špica, ki se od Slemena počasi vzpne do višine 1911 metrov, nato pa se preko prepadnih pečin naglo spusti v dolino Pišnice na eni strani in v dolino Tamar na drugi. Dokaj položna pot med macesni, ki so že dobivali svojo zlato

Nočne ledene sveče se še niso začele taliti

jesensko barvo, nas je pripeljala na Sleme. Tukaj se je bilo vredno ustaviti. Mojstrovka, ob vznožju katere smo hodili, se je šele zdaj pokazala v vsej svoji mogočnosti, v daljavi smo videli

Kotanje z vodo na Slemenu, zadaj je Jalovec

Jalovec, Ponce, spodaj pa Planiško dolino s skakalnicami in v ozadju Rateče. Le še nekaj minut je bilo do cilja, kjer pa se zaradi vetra in redkih snežink nismo zadrževali. Vrnili smo se pod mogočni macesen na Slemenu ter si privoščili zasluženo malico in počitek. In pri tem nismo bili sami. Čreda ovac, ki se še vedno pase na Slemenu, je prav

Še zadnji vzpon do Slemenove špice

dobro vedela, da se v naših nahrbtnikih skrivajo tudi zanje zanimive dobrote. Bile so mnenja, da jih je največ v Brankinem nahrbtniku.

Tatjana in Branka in ovčice

Preden smo  se odpeljali domov, pa smo se ustavili v Tonkini koči, ki stoji pod 17. ovinkom  na kranjskogorski strani ceste na Vršič. Lepa lega, predvsem pa prijetno domače vzdušje, ki ga ustvarja oskrbnica Tonka Zadnikar, priporočata to kočo, še bolj pa odlična domača hrana, ki smo se ji  z veseljem posvetili.

Pogled proti Erjavčevi koči in Prisanku

Tako smo torej pohodniki Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje zadovoljni stopili v novo šolsko leto. Tretji  petek v oktobru pa se bomo, če bo le vreme naklonjeno, podali na krožno pot po dolini Rakov Škocjan ter si ogledali kraške znamenitosti, tudi tamkajšnje naravne mostove.

Prispevek pripravila: Vida Curk
Fotografije: Tone Rajh in Vida Curk

(Skupno 5 obiskov, današnjih obiskov 1)
 

Oznake: